Revija Joker - Retrospektiva programiranja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Retrospektiva programiranja


Zuse je prvi računalnik uspešno predstavil nacijem, da ga je med vojno lahko še naprej izpopolnjeval.
Med nacisti in jenkiji

Skoraj sto let je trajalo, preden je zamisel o splošnem stroju za računske probleme znova zasvetila v glavah nadebudnih inovatorjev. Svet tehnike se je vrtel okoli nove pridobitve, elektrike, s katero so se problemi zatikajočih kolesc in ogromnih mehanizmov poenostavili na probleme pregorelih elektronk in ogromnih mrež žic. Ideje o računalniku so se ločeno razvijale v dveh taborih, saj se je naš planetek ravno spopadal z drugo svetovno vojno. Hitrejši so bili v Nemčiji, kjer je prvi pravi računalnik, Z3, zgradil Konrad Zuse (Z1 in Z2 sta bila bolj kalkulatorja, na katerih je pridobil izkušnje). Največ svoje računske moči je zaradi vojne porabil za izračune tresljajev letalskih kril. Ker je Nemce pestilo pomanjkanje papirja, so programe luknjali kar na filmski trak. Posebej če je vključeval prepovedane ameriške filme. Trak je v obliki luknjic predstavljal ničle in enice, torej strojno kodo, ki je edino, kar jedro kateregakoli dvojiškega računalnika, tudi današnjih pentiumov in athlonov, resnično razume. Čeprav je Zuse za Babbagevo delo slišal šele po vojni, je njegov računalnik od programerja zahteval isto delo, le nabor ukazov je bil bolj bogat. Računska enota je obvladala vse štiri osnovne operacije plus korenjenje, na voljo pa so takisto bile zanke, ko stroj nekaj operacij izvede večkrat zapored. Z3 je bil med bombardiranjem uničen in tako so Američani še dolgo mislili, da so oni prvi zgradili računalnik. No, niso ga.

Z3, kakor je Zuse poimenoval svoj tretji poskus v gradnji splošnega računskega stroja, je temeljil na binarnem sistemu in booleanovi algebri.

Ko se je vojna zaostrila, so bili glavni hekerji v mestu sestavljalci šifrirnih algoritmov. Napravam za njihovo izvajanje bi težko rekli računalniki, saj niso bile programabilne.

Eniac so programirali na kaj nenavaden način. Ker je bil sestavljen iz množice neodvisnih enot, katerih vhodno in izhodno kablovje se je končalo na posebni nadzorni plošči, je bilo treba za vsak program pravilno povezati žice in nastaviti stikala. Mlada prorgamerka skrbno povezuje prave vhode, kot ji veli starejša, bolj izkušena kolegica na desni.
Opravljati so znale edino in samo šifriranje sporočil po postopku, ki je bil odvisen od same konstrukcije. Na nemški strani je delovala enigma, ki so jo britanci s svojim collossusom uspešno razvozlali leta 1943. A na zavezniški strani, konkretno v ZDA, sta se pojavila še dva čisto prava računalnika. ENIAC je pospešeno računal tabele dometov novih pridobitev artilerije. Za njegovo programiranje je bilo treba na kontrolni plošči s kablovjem povezati enote, da je opravljal želeni algoritem oziroma zaporedje ukazov. Od tu izraz, da je nekaj 'hard-wired'. Druga, skozi več sob razprostirajoča se tvrdka kablovja, ki je prav tako pomagala dobiti vojno (simuliral je magnetna valovanja v podvodnih minskih poljih), je bil harvard mark I. Na tej prestižni univerzi so ga izdelali v sodelovanju z nikomer drugim kot IBMom, ki je postajal ena največjih ameriških korporacij.
In prav znotraj tega velikana se v naši retrospektivi odvije evolucija od strojne kode do prvega višjega programskega jezika.

Programi za eniac so bili v bistvu načrt za pravilno povezavo enot.

Retrospektiva programiranja objavljeno: Joker 136
november 2004


sorodni članki