Revija Joker - Z masko do zvezd

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Z masko do zvezd

Kesonske zapovedi
Prvi podvodni vdih je prelomno doživetje na meji dojemljivega. Vendar je potapljanje mnogo več kot zmož­nost plavanja z dihanjem pod vodo. Čas pod gladino ni omejen le s količino zraka v jeklenki, temveč ima podmorje še druge posebnosti.
Voda je bistveno gostejša kot zrak, zato so tlaki večji. Atmosferski tlak je na površini približno 1 bar, kar pomeni, da je vsak kvadratni centimeter obremenjen z enim kilogramom. Ob potopu se tlak zaradi teže vodnega stolpca hitro povečuje in vsakih 10 metrov zraste za en bar. Na 30 metrih globine je tako že 4 bare, kar je toliko kot pritisk v vzdrževani kolesarski zrač­ni­ci.

Potapljanje na dah je drugačno kot z jeklenko in skriva lastna tveganja. Zaradi sprememb delnih tlakov se lahko potapljač tik pod gladino onesvesti in utone. Globine stotih metrov so redno na sporedu, z obteženimi sanmi pa se spuščajo še globlje. Rekordnih 214 metrov je dosegel Avstrijec Herbert Nitsch, a ga je lani zadela dekompresijska bolezen.

K sreči je naše telo v glavnem iz vode, ki ni stisljiva, zato se ne zmečkamo kot prazna plastenka. Čutijo pa povišan tlak anatomski zračni prostori, predvsem pljuča, sinusi in ušesa. Da pod vodo lahko dihamo in nam ne razžene bobničev, je treba dihalni plin dovajati pod enakim tlakom, kot mu je telo izpostavljeno na globini. To pomeni dvoje: globlje kot gremo, hitreje kopni zaloga v jeklenki, poleg tega pa se zaradi Henryjevega zakona več dušika iz vdihanega zraka raztopi v tkivih.
S tem trčimo ob dekompresijo, saj se je presežnega dušika pred dvigom na površje treba znebiti z varnost­­nimi postanki na določenih globinah. Če se ga ne, se sprošča v obliki mehurčkov, ki mašijo žile, stisnejo živce in povzročijo življenje ogrožajočo dekompresijsko bolezen. Izračunavanju varnosti so namenjene potapljaške tablice in računalniki. Ti so različno napredni in podobni zapestnim uram.

Rekreativno potapljanje se načeloma drži takih globin in časov, da pri dvigu niso potrebni dekompresijski postanki. Tehnični potapljači te okvire načrt­no presegajo. Da se lahko varno vrnejo na površje, nosijo grozd jeklenk z različnimi mešanicami plinov. Dodatne visijo na varnostnih vrveh.

Stiskanje zraka ima še druge posledice. V njem je 78 % dušika in 21 % kisika, s katerima se ob povišanih delnih tlakih pričnejo fiziološke anomalije. Dušik postane narkotičen (uspava), kisik pa strupen in sproža kr­če. Rezultat je izguba regulatorja in utopitev. Globina potapljanja z zrakom je zato omejena na okrog 60 met­rov, čeprav se dušikova pijanost prične že na polovici te vrednosti. Da bi se težavam izognili, za glob­lje podvige uporabljajo posebne plinske mešanice z inertnim helijem.
To je že domena zahtevnejšega, tehničnega potapljanja, kjer lahko dekompresijski postanki trajajo več ur. Dokumentirani globinski rekord s sistemom scuba je 330 metrov, kar presega višino Eifflovega stolpa. Če­prav se to sliši veliko, pa smo ljudje palčki proti specializiranim morskim sesalcem, kot so kiti in tjulnji. Kit glavač na lovu za velelignji prodre 3 kilometre globoko in brez vdiha zdrži poldrugo uro.

Potapljaški računalnik je eden bistvenih podvodnih inštrumentov. Prikazuje globino in čas potopa, dekompresijske meje in temperaturo vode. Nekateri opravljajo tudi funkcijo kompasa. Računalo je hkrati vir podatkov za beleženje potopov v dnevnik, zato naj bi imel vsak potapljač svojega.

Z masko do zvezd objavljeno: Joker 240
julij 2013