Revija Joker - Zračne ladje davnih dni

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zračne ladje davnih dni

Angleške in ameriške zračne križarke
Antanta zrakoplovov skorajda ni imela. Par so jih izdelali le Britanci, nekaj sami in nekaj s tehnologijo, ki so jo dobili od strmoglavljenih nemških plovil. Z njimi so nato letali nad morjem in iskali nemške podmornice, toda brez pomembne vloge. Vseeno so takoj po voj­ni zabeležili rekord - njihov zrakoplov R34 je bil leta 1919 prvi, ki je preletel Atlantik. Proti ZDA je pot­­reboval 108 ur in nazaj 75. Nemci se takega podviga niso smeli lotiti, saj jim je Versajska mirovna pogodba prepovedovala posedovanje večjih zračnih ladij. Obstoječe so v kvoti reparacij izročili zaveznikom oziroma nekatere v izogib temu uničili. Ker posla ni bilo, je delavnica Schütte-Lanz kratkomalo zaprla vrata.
Skorajda bi se to zgodilo tudi s Zeppelinovo firmo, med drugim zato, ker je grof leta 1917 umrl. Takoj po vojni so resda izdelali dva manjša cepelina za potniški promet. A ker je vojska sabotirala številne vojaške inačice, so ju morali za kazen predati Franciji in Italiji. Naposled je tovarno rešila velika nesreča britanske zračne ladje R38. Tedaj največji primerek, dolg kar 212 metrov, se je na poti v ZDA prelomil in eksplodiral v zraku. Umrlo je štiriinštirideset anglo-ameriških častnikov, zato je ameriška mornarica, ki se je pričela zanimati za tovrstna vozila, cepelin raje naro­čila pri Nemcih. Ti so zgradili najbolj izpopolnjen zrakoplov, dvestometrski USS Los Angeles. Leta 1924 ga je čez Atlantik vodil novi šef podjetja, znameniti kapitan Hugo Eckner osebno.

Po Ferdinandovi smrti je direktorsko krmilo prevzel doktor Hugo Eckner, dotlej pilot cepelinov. Bil je izredno sposoben in čislan možakar, tako v Nemčiji kot izven meja. Takole se je rokoval z ameriškim predsednikom Calvinom Coolidgem, ko mu je predal zrakoplov. Kasneje je zaradi glasne nenaklonjenosti nacizmu trpel posledice. Zlasti ga ni maral Goebbels. Nacisti so mu pravili pilot leteče klobase.

Ena od ameriških zračnih križark med izdelavo. Gradili so jih v tovarni Goodyear Zeppelin, nemško-ameriškem podjetju. Za razliko od evropskih so bile napolnjene s helijem, ki je imel kanček manjši vzgon od vodika, vendar ni bil gorljiv. Le Amerika je imela dovolj tega redkega žlahtnega plina, da si je lahko privoščila kaj takega. Baje je bila tedaj večina svetovne zaloge helija v njihovih zračnih ladjah.

Dotični cepelin je bil edini ameriški, ki je dočakal upokojitev. V potniške oziroma komercialne namene jih niso uporabljali, vojska pa je razvila še tri modele, a so vsi strmoglavili. Kar je bilo ironično, kajti vse njihove ladje so bile v strahu pred eksplozijami napolnjene s helijem, zaradi česar so jih imeli za varne. Prvi je leta 1925 imel nesrečo Shenandoah, ki je na promocijskem letu čez ameriška velemesta nad Ohiom zašel v turbulenco in razpadel v zraku. Pod seboj je pokopal štirinajst članov posadke. Najhujšo nezgodo v zgodovini zrakoplovov pa je doživel Akron. Ta je leta 1933 treščil v razburkan Atlantik in se potopil skupaj s 73 ljudmi. Zato so sestrsko ladjo Macon opremili z rešilnimi jopiči, kar se je izkazalo za preroško. Ta je prav tako padla v morje, toda zaradi varnostnega ukrepa sta umrla le dva zračna mornarja.

Kar vidimo v punkovskih scenarijih, je bilo res: USS Akron in USS Macon sta bili 239-metrski leteči letalonosilki, edini kadarkoli pravzaprav. V trupu je bilo prostora za pet dvokrilcev, ki so jih na kablu spustili skozi odprtino. Na ladjo so se letala vrnila na podoben način: s kljuko so se zataknila za trapez. Postopek so izvedli in je deloval, toda šlo je za pos­kus, ki ga niso nikoli uporabili v akciji.

Velika Britanija je kljub nesreči R38 vztrajala pri programu in leta 1929 izdelala odlični vodikovi ladji R100 ter R101, ki sta zmogli hitrost prek 120 kilometrov na uro. Prva je bila v privatni, druga v državni lasti, obe pa potniški. Z njima so planirali zračni most z Ameriko, Indijo in celo Avstralijo. Toda na promocijski poti v Karači je R101 padel z neba že v Franciji. V požaru je življenje izgubilo 48 potnikov, med njimi minister za zračni promet. S tem se je končalo britansko zrakoplovstvo, saj je vlada po dogodku vse načrte ovrgla in cepeline prizemljila.

Britanska ladja R101 je bila z 234 metri v dolžino največji primerek svojega časa. Velikanka je v dve nadstropji potniških prostorov sprejela 50 potnikov. Z dvojčico R100 sta bili edina nenemška potniška zrakoplova, vendar sta obe zrak zgolj okusili. R100 je uspešno opravil povratno potovanja v Kanado, kar je vzrokovalo, da so na pot v Indijo poslali tudi R101, dasiravno ni bil docela pripravljen. Zaradi razlike v zračnem pritisku je ladja nad Francijo postala ’pretežka’, z nosom naprej strmoglavila in se v trenutku vnela. Od 54 vkrcanih je nesrečo preživelo le šest ljudi. Zračno ministrstvo je kmalu zatem ukinilo program vozil, lažjih od zraka.

Zračne ladje davnih dni objavljeno: Joker 250
maj 2014