Revija Joker - Zračne ladje davnih dni

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zračne ladje davnih dni

Orjak LZ 129
Nemci so kmalu po Grafu želeli sploviti še eno tako plovilo, kodno imenovano LZ 128, a so si zaradi tragedije britanskega R101 premislili. Vodik je bil prenevaren, zato so se odločili za helij, ki pa je za enak doseg oziroma dvig zahteval večjo prostornino. Velikana LZ 129 so gradili tri leta in ga uspešno dokončali 1936. Z 245 metri je resda meril le deset metrov več od Grafa, a v resnici je bil dvakrat zajetnejši. Dvesto tisoč kubičnih metrov plina v njem je dvignilo nad dvesto ton teže (prazen je tehtal okoli 120). Kabine so bile za raz­liko od predhodnika v trupu, pri čemer so predvidenih 50 postelj razširili na 72. Ta podrobnost ima razlog. Nemci so namreč zaradi redkosti oziroma nedobavljivosti helija vreče napos­led po starem napolnili z vodikom, kar je omogočilo večjo nosilnost.

Poleg 72 potnikov je bilo na Hindenburgu še okoli 50 članov posadke. Kakšnih deset je bilo kuharjev in stevardov, ostali so upravljali z ladjo, popravljali motorje in elektriko ter skrbeli za radijsko povezavo. Mehanikov je bilo kar ducat, a delo so imeli zgolj na enem od zgodnjih poletov, ko sta crknila dva motorja in je cepelin skoraj odneslo v Saharo.

Eckner, ki se z nacistično stranko ni razumel, je plovilo krstil po zadnjem nemškem predsedniku Paulu von Hindenburgu, tistemu, ki je Hitlerja preziral. Minister za propagando Joseph Goebbels je temu nasprotoval in zahteval preimenovanje v Adolf Hitler, vendar je naziv ostal. Vseeno je nemški tisk ladjo dosledno označeval le kot LZ 129, direktor pa je pri nacistih padel v nemilost in postal lutka v nacionaliziranem podjetju. Cepelin so proti Ecknerjevi volji opremili s kljukastimi križi in ga najprej poslali na propagandno vožnjo (Deutschlandfahrt), na kateri je trosil referendumske letake po Porenju in siegheilal skozi zvoč­ni­ke. Hindenburg se je pojavil tudi med führerjevim govorom ob otvoritvi berlinskih olimpijskih iger.

Hindenburg, največji zrakoplov vseh časov, je imel volumen dveh Grafov in dolžino 245 metrov. Na najširšem delu je bil 36-kotni trup širok 41 metrov. Američani so rekli, da meri tri 'bloke' oziroma križišča. Štirje Daimlerjevi 16-valjni motorji so to gromozanskost potiskali skozi zrak s 130 kilometri na uro, često le nekaj sto metrov visoko! To je bila edina potniška linija, s katero si iz Evrope v Ameriko pripotoval v manj kot treh dneh. Letala so leta 1936 sicer že prečkala ocean, vendar je šlo za poštne hidroplane. Leta 1938 je Lufthansa prvič pripeljala potnike, kar je trajalo 25 ur, toda redno povezavo so zagnali šele po drugi svetovni vojni.

Največji cepelin je imel v trupu 36 takihle dvoposteljnih kabin, v katerih za razliko od Grafa ni bilo okna, bil je pa zato umivalnik. Sekreti in tuši so bili skupni. Okoli bivalnih sob so bile jedilnica, bar, pisarna in celo kadilnica. Brez nje očitno ni šlo niti na ladji, kjer bi lahko ena sama iskra povzročila katastrofo. Da morebitni vodik v zraku ne bi mogel vstopiti, je bila soba pod tlakom, za prižiganje pa so uporabljali vročo ploščo. Prostori za kratkočasenje so bili v dveh nadstropjih in vsi so imeli okna, da so potniki lahko uživali v panorami.

Od sredine 1936 sta Hindenburg in Graf Zeppelin operirala na polno. Novinec je izmenjaje vozil v Južno in Severno Ameriko ter kmalu postavil čezatlantski rekord - 43 ur. Tretjega maja 1937 se je rutinsko odpravljal že na osemnajsto povratno pot iz Frankfurta v Lakehurst v New Jerseyju. Vse kabine niso bile zasedene, toda let nazaj je bil razprodan. Zakupili so ga imenitneži, ki so bili povabljeni na kronanje britanskega kralja Jurija VI dober teden kasneje. Let je kot vselej potekal mirno, saj je posadka s kapitanom Maxom Prussom na čelu orjaka tako obvladala, da potniki vzleta sploh niso začutili, z mize pa se ni skotalil niti svinčnik.
Zaradi popoldanskih neviht 6. maja se je zrakoplov približal zračni bazi Lakehurst šele zvečer. S sidrno vrvijo se je pritrdil na sidrišče, ki ga je pričelo počasi vleči k tlom. Nekaj minut zatem, na višini kakšnih trideset metrov, pa so očividci opazili raztrganino v trupu. Nato so se pojavili plameni, ki so v nekaj sekundah zajeli celoten zadnji del. Ognjena prikazen je pričela padati k tlom in v pol minute je od cepelina ostala le zverižena konstrukcija. Številnim se je uspelo rešiti, bodisi s skokom s padajočega plovila, bodisi so čudežno zlezli iz ruševine. Končna statistika smrti je bila 13 potnikov in 22 uslužbencev od 97 vkrcanih. Dva, ki sta eno najbolj znamenitih nesreč v zgodovini preživela, tedaj 14-letni kabinski deček in nek 8-letni potnik, sta še vedno živa.

Kamer pri pristajanju ni manjkalo, zato je posnet­kov nesreče precej. Dandanes prevladuje mnenje, da je bila na cepelinu bomba. Znabiti, da so jo nastavili kar nacisti sami, da bi izsilili umik ameriške gospodarske blokade na helij in druge, za vojaško branžo še bolj pomembne surovine. Helij je resda drugi najbolj pogost element v vesolju, a ga je na Zemlji malo. Pred osemdesetimi leti so ga pridobivale le Združene države ob črpanju zemeljskega plina.

Uradni razlog za Hindenburgovo nesrečo ostaja statična elektrika. Ko so se mokre sidrne vrvi dotaknile tal, naj bi prišlo do razlike v električnem potencialu ogrodja in ovojnice. Preskočila je iskra in vnela vodik, ki so ga ob pristajanju nadzorovano izpuščali. A sča­soma se je pojavila še vrsta teorij, med katerimi ima največ veljave sabotaža. Pravzaprav je bilo to raz­šir­je­no prepričanje že tedaj, kajti nacistični upravitelji cepelinov so dobivali veliko groženj. Tudi kapitan Max Prus, ki je brez karambola vodil najprej Graf in nato Hindenburg, je dvomil v statično iskro, saj so po njego­vem cepelini brez težav letali skozi naelektreno ozračje in celo prestali direkten udar strele. Osumljencev je bilo več, prevladuje pa mnenje, da je bil vži­gal­nik fotografska bliskavica. Cilj naj bi bil uničenje praznega plovila, a ker je Hindenburg zamujal, jo je skupil med letom. Uradno niso nikdar obtožili nikogar.

Ob pristajanju je Hindenburg lego balansiral tako, da je dvanajst oficirjev stopilo v nos plovila. Ko je sežgani zadnji del treščil na tla, je plamen bruhnil navpično skozi nos in ubil vseh ducat obteže­va­lcev. Kljub navidezni nerešljivosti pa je preživelo veliko potnikov, ki so skočili skozi okna, celo vsi mehaniki v repnem krilu. Vodik zaradi vzgona namreč eksplodira navzgor in ne gori tako silovito kot na primer bencin. Célo, dasi opečeno kožo je odnesel tudi kapitan, ki se je takoj vrnil v ruševino iskat preživele.

Zračne ladje davnih dni objavljeno: Joker 250
maj 2014