Revija Joker - Zračne ladje davnih dni

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zračne ladje davnih dni

Preporod?
Tako je bilo petdeset let, nakar so leta 1993 v Nemčiji ustanovili tvrdko Zeppelin Luftschifftechnik, ki je pri­čela s proizvodnjo turističnih, 75-metrskih cepelinov NT (nove tehnologije). Ta plovila niso enake sorte kot predhodniki, marveč gre za tako imenovane blimpe. Ti nimajo trdne strukture, marveč obliko trupa vz­dr­žu­je pritisk helija, ljudje pa so le v spodnji gondoli. Panoramski poleti nad nemškimi jezeri stanejo od 200 ev­rov naprej, od letošnje pomladi naprej pa bodo pri­čeli leteti še v ZDA, kamor jih je pripeljalo obnovljeno partnerstvo med Goodyearom in Zeppelinom.
Bolj zanimivi od teh balonov s kabino so načrti za zaresne novodobne cepeline, ki jih je bilo v zadnjem desetletju kar precej, tako na civilnem kot vojaškem področju. Na žalost se noben ni udejanjil, k čemur je pripomogla gospodarska situacija. Eden od takih presežnih podjetij je bil nemški CargoLifter, ki je planiral zrakoplov z dvakratno prostornino Hindenburga. V ta namen so zgradili največji samostoječ hangar na svetu, ki je brez enega samega nosilnega stebra dolg 300, širok 200 in visok 100 metrov. Firma je šla v stečaj, preden je izdelala vozilo, v stavbi pa je danes tematski park Tropical Islands.
Takenako se je izjalovil program Walrus ameriške varnostne agencije DARPA. Ta je dejansko predvidel gigantsko, 300 metrov dolgo zračno tovornjačo, zmož­no prenosa 500 ali celo 1000 ton na drug konec sveta. (Najbolj zmogljiv transportni avion antonov AN-225 poleg sebe in goriva dvigne okoli 300 ton dodatnega tovora.) Na razpis sta se prijavila Lockheed Martin in firma ruskih prebežnikov Aeros. Toda kongres je projekt pred nekaj leti kratkomalo ubil.

Zasnove sodobnih nebesnih ladij, kakršna je tale Astrosova, seveda uporabljajo helij, pri čemer imajo zanimive rešitve za uravnoteženje. Nekateri v izogib ukvarjanju z balastom in izpuščanjem dragocenega plina določeno količino helija znotraj trupa po potrebi stisnejo v rezervoarje. S tem ga zgostijo in ga naredijo težjega od zraka, kar pomaga pri pristanku, ob vzletu pa ga znova spustijo v balone. Drugi enak učinek dosežejo tako, da imajo znot­raj prekatov s helijem vreče, ki jih napolnijo z navad­­nim zrakom, s čimer žlahtni plin takisto stisnejo.

Vseeno vizije živijo dalje. Smoter obuditve zrakoplovov ni romantičen, marveč praktičen. Cena za kilogram tovora na kilometer je smešno nizka, hitrost nad 150 na uro zadovoljiva, dostopnost oziroma praktič­nost pa vrhunska, naj gre za dostavo na naftno ploš­čad ali odročne predele. Današnje izvedenke ne potrebujejo več štiridesetih članov posadke, marveč le par pilotov. Vojaške izvedenke celo nobenega. Aeros razvija naprej in njihov prototip je od Agencije za zračni promet že dobil dovoljenje za testiranje. Pogruntavš­či­no, ki ji v zrak pomagajo helikopterski rotorji, ima takisto Boeing, dočim britanska družba SkyCat poleg tovornega in potniškega prometa cepeline promovira kot zasebne zračne jahte. O zrakoplovih ne­nazadnje razmišlja NASA, saj so primerni za svetove z ozrač­jem. Sovjeti so nekoč že poslali balone na Venero.
Ali bo nastopila cepelinska renesansa, bodo pokazala prihodnja leta, kajti vsi igralci se trkajo po prsih z izpeljavo načrtov v kratkem roku. Toda bržda bodo v najboljšem primeru to le nišni in manjši tovornjaki, ne veličastna plovila, katerih pojav na nebu je svoje čase skorajda pomenil praznik. Zelo verjetno človek še dolgo ne bo spravil v zrak česa tako velikanskega, kot so bile zračne ladje starih dni. Spomni se na njih, ko boš ob priliki videli današnjega zračnega orjaka airbus A-380, katerega skoraj štirikrat krajši trup je proti Hindenburgu kot zobotrebec.

Primerjava velikosti predvojne Viktorie Luise, Grafa Zeppelina in Hindenburga z 75 metrov dolgim airbusom A-380. Trup slednjega na najširšem delu meri 8 metrov, Hindenburgov pa 41. Je pa res, da avion s svojo težo vred dvigne v zrak več kot 500 ton, cepelinski rekorder pa slabo polovico tega.

Zračne ladje davnih dni objavljeno: Joker 250
maj 2014