Revija Joker - Pravi X-factor

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Pravi X-factor

Industrialci in coprnice
Likov se je skozi leta nabralo toliko, da jih niti veliki ljubitelji ne folgajo več. Nastale so konkretne enciklopedije - dobršen del Dorling Kindersleyje The Marvel Encyclopedia s 363 stranmi odpade na X-Mene. Tak­isto je količina različnih podzgodb, nadzgodb, preme­šank, dopolnilk in ostalega komajda obvladljiva.
Vendar so X-Men več od rutinskega mimohoda novih in novih mutantskih herojev, ki se zapletajo v zmerom manj mogoče situacije. Iz trušča je moč izluščiti temeljne ideje, ki se jim ustvarjalci niso odpovedali. Ugotovitev, da so X-Men drugačne vrste superjunaki od čistunskih borcev za justico, kakršni so Avengerji in Superman, recimo kot pribita drži skozi desetletja. So še bolj človeški od Batmana in Spideyja, kajti tadva sta precej osamljena, mutantov pa je več in se lahko družijo. So otipljivi, intimni in tragični.
A vprašajmo se dalje, kdo bere stripe? Marsikdaj ču­da­ki, neprilagojenci, drugačni, sanjači. Njih najbolj nas­lavlja ta serija, v kateri se družba normalnih zgraža nad drugačnimi, jih preganja in ubija. Mutanti se držijo zase, družijo se med sabo, v klikah, kot je Xavierjev 'Inštitut za nadarjene'. Svojo drugačnost pa spoznajo ravno v puberteti. Nič čudnega ni, da moč­no odzvanjajo pri mlajših odjemalcih in tistih starej­ših, ki niso pozabili, kako so jih v šolah kot piflarje gar­bali lokalni luzerčki.

X-Meni in Avengerji so se prvič udarili zgodaj, leta 1965, a zaradi nesporazuma. V predlanski 12-delni seriji Avengers vs. X-Men pa pet 'dobrih' mutantov obsede vsemirska entiteta Phoenix. Kakopak sledi epska bitka.

Nato so tu subtilne, nezgrešljive vzporednice z res­nič­nim svetom glede posamičnih likov. Profesor X, ki sko­zi stroj nadzoruje misli, je alegorija tehnološko napredne Amerike. Združuje nove in stare čase - Cyclop­sa kot klasičnega ameriškega junaka in Wolverina kot volka samotarja. Ni naključje, da je pri dobrih fantih toliko telepatov, poleg Xavierja vsaj še Jean Grey in Emma Frost, s čimer se namiguje, da sta za us­peš­nost takega koncepta nujna propaganda in filtriranje informacij. Drugače rečeno, držanje v nevednosti, kar je visoko na Wolverinovem seznamu zamer. Še drugače rečeno: svoboda demokracije je navidezna. Na strani čezlužnega 'talilnega kotla' sta še znanost v podobi Beasta, raziskovalca Henryja Mc­Coya, ki brs­ka po genu X in postaja vse bolj živalski, ter religija v obliki Angela. Na drugi strani se Bratovščina poslužuje bolj naravnih prijemov: magnetnih sil (Magneto), ži­vals­ke mogote (Sabretooth), prevzemanja podob in za­peljevanja (Mystique), srednjeveškega ča­ranja (Scarlet Witch). Ta frakcija bolj poudarja individualizem in je posebej daleč od vsakršne homogenosti.

A čeprav Chris Claremont kot najbolj spoštovan avtor x-manskih zgodb pravi, da “človeštvo sovraži mutante le zato, ker so mutanti,” se mi zdi, da to ni res. Ljudje se mutantov bojijo predvsem zato, ker imajo moči, ki bi jim lahko resno škodovale. Z osebki, ki te znajo scvreti s sto metrov ali ti vstopiti v glavo in ti zapovedati, da boš oseminštirideset ur neumorno bruhal, ko boš slišal besedno zvezo 'zemljepisna dolžina', pač ni heca. Zato mislim, da je X-Men predvsem zgodba o tem, kaj se zgodi, ko zatirani dobijo moč. Tedaj nastane nevarnost pravega spora in vojne, kar se v več zvezkih dejansko zgodi.

Robote Sentinele mnoge serije slikajo po svoje, med njimi film Days of Future Past. Tipska oblika je taka: veliki, z magnetovsko čelado in uničevalni.

Pravi X-factor objavljeno: Joker 251
junij 2014