Revija Joker - Velika tišina

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velika tišina
...
Pesnik v zvezdnatem nebu išče navdih, mornarje je vzorec pikic na nočnem svodu vodil v pravo smer in pračlovek se je nebu ponižno priklanjal, zakajti od tam je prišlo tako življenje kot uničenje. Dandanes veliko skrivnosti vesolja poznamo, temeljna pa se nam še vedno izmika: je kje še kdo? V črnini vsemirja zato čedalje bolj zvedavo iščemo kakršenkoli namig o prisotnosti izvenzemeljskega življenja. Če obstajajo milijarde galaksij z milijardami sonc, je pač težko verjeti, da so se atomi ogljika in vodika poravnali v matriko samozavedanja samo na enem koščku medzvezdnega drobirja. Četudi gre za deviacijo, hrošča v stvarnikovi kodi, bi moralo biti takih naključij vendarle več, meni LordFebo.

Vprašanja o poseljenih svetovih niso nova, saj vznikajo od prvih idej, da je Zemlja le eno od številnih nebesnih teles. Nekateri so tako heretično razmišljanje, ki našega planeta ni postavljalo v sredo stvarstva, žal plačali z življenjem, denimo meniški nesrečnik Giordano Bruno. Ker je zavzeto izpodbijal omejen, geocentričen model vesolja in navdušeno predaval o njegovi neskončnosti ter polnosti življenja, ga je Cerkev leta 1600 sredi Rima zažgala na grmadi. Čeprav je bila Brunova predstava le plod fantastične domišljije, se je v svojem bistvu izkazala za resnično. Človeštvo se je kmalu po njegovi mu­čeniš­ki smrti zavedlo, da se vseeno ne vrti vse okoli nas. Galileo je skozi svoj prvi teleskop pogledal borih deset let pozneje in s tem izumom se je začelo novo poglavje iskanja tujih svetov.

Velika tišina objavljeno: Joker 261
april 2015