Revija Joker - Počasno odraščanje umetnega človeka

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Počasno odraščanje umetnega človeka

Kako shoditi?
Pristni umetni posnetki ljudi že dolga desetletja naseljujejo filme skupaj s celo plejado moralnih vprašanj. Imamo celo smiseln recept, kako jih omejiti na programski ravni, da ne začno pošiljati jedrskih konic vsevprek. Toda v stvarnosti se nam takš­nih diskusij še ni bilo treba resno lotiti. Tričetrt današnjih androidov ustavijo odklenjena vrata in ni bojazni, da bi ti kateri kot v Falloutu 4 ugrabil sorodnika ter se skril na njegovo mesto, saj umetni obrazi iz silikona dobesedno skačejo iz množice. Napraviti umetnega človeka je namreč skrajno zahteven izziv. Pravzaprav gre bržčas za najtežjo nalogo, kar si jo človeštvo lahko zada, saj je prav človek vrh naravne evolucije, ki je imela na voljo še in še časa, da nas izpopolni. Biološki stroj človekove velikosti res ne ume razviti takšne moči kot hidravlična roka stroja v tovarni in se ob delu utrudi. Toda s stališča svobode gibanja, energijske učinkovitosti in odloča­nja predstavlja ideale, ki jih še lovimo.

Vedi, ki se ukvarja z robotskim posnemanjem videza gibanja živih bitij, pravimo animatronika. V bistvu so njeni najbolj vešči mojstri v filmskih studijih in tudi tale umotvor je umetniška inštalacija.

Zadovoljivega umetnega mišičevja, kakršnega imajo denimo hodci v Mechwarriorjih, inženirji še niso razvili. Zato današnji roboti za gibanje uporabljajo vsakovrstne elektromotorje in hidravlični ter pnevmatski potisk. Za natančne gibe pa eksotične principe, kot je ultrazvočni motor. Slednje najdemo v fotoaparatih za fino nastavljanje leč, roboti pa jih nosijo v členkih prstov, da ne drobijo kozarcev. Ve­či­na teh naprav zmore le poganjanje v eni ravnini, zato jih je treba spajati skupaj, da simulirajo krožne zglobe. Dodaj dejstvo, da potrebujejo električno napajanje z nemajhno baterijsko prostornino, v primerih hidravlike pa celo hrupen motor na notranje izgorevanje, in dobimo precej neeleganten stroj. Če­tu­di roboti v telesu ne potrebujejo prostora za prebavne, dihalne in podobne organe, ga več kot zapolnijo zaloga elektrike in druge reči, ki jih ne znamo napraviti tako majhnih kot narava. Šele v zadnjem desetletju snovalci pri ustroju pospešeno oprezajo za naravnimi zgledi (bionika), tako da ima robot Atlas v zadnji inačici nekatere nosilne dele povzete po zgradbi kosti. Novejši robotski sklepi takisto zmorejo gibanje v več smereh hkrati in so pravo ču­do tehnike.

Roboteji radi pozirajo s tekom po ravnem, toda raz­ru­šen teren je povsem druga zgodba. Štirinožci, kot so Boston Dynamicsovi psi, z njim in klanci nasploh nimajo problemov, dvonožci pa ... še precej.

Inženirji se s kostmi mrežaste zgradbe in podobnimi naprednostmi doslej niso toliko ukvarjali tudi zato, ker so imeli polne roke dela hodce sploh obdržati na nogah. Dvonožno gibanje namreč ni mačji kašelj. Nam uspeva zato, ker se telo nenehno nezavedno uravnoteža, stroje pa je treba vsega tega naučiti. Lokomocija na dveh okončinah je teoretično-fizikalne temelje dobila šele v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer je aktivno vlogo igral Miomir Vukobratovi} z beograjske univerze. Sestavil je osnovo za opis dvonožnega gibanja, ki ga uporabljajo še danes, med drugim za gibanje Asima. Poglavitno pionirsko delo, ki je androide naposled dvignilo z riti in jim omogočilo, da so odkorakali po hodniku, pa so opravili na univerzi v japonski Wasedi v skupini legendarnega inženirja Ichira Kata, 'očeta stvarnih androidov'. Njegov Wabot-1 je leta 1973 prvi hodil, igral instrumente in s kamerami zaznaval okolico. V osemdesetih so za posame­zen korak potrebovali več sekund, v devetdesetih so že zmogli enega na sekundo.

Hidravlika četveronožca HyQ ponazarja, da imajo vzvodi podobno dinamiko kot mišice in vezi v bioloških telesih – le neprimerno bolj togi so. Druga zelo važna polovica takega sistema so senzorji.

Počasno odraščanje umetnega človeka objavljeno: Joker 275
junij 2016