Revija Joker - Počasno odraščanje umetnega človeka

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Počasno odraščanje umetnega človeka

Domače naloge umetnih ljudi
Ob takšni trnovi poti skozi njihov razvoj se človek vpraša, čemu bi androidi sploh koristili. Najbolj očiten odgovor je, da bi lahko počeli vse tisto, kar počne človek, še posebej, če gre za dolgočasno, ponavljajoče se delo, na primer v proizvodnji. Nakar ugotoviš, da takšne naloge dostikrat že opravljajo roboti - vendar ne univerzalni, ki bi zamenjali celostnega človeka z vsemi vidiki njegove zmogljivosti, marveč namenski, skrajno prilagojeni funkciji, za katero so bili izdelani. Tu govorimo o vsem mogočem, od naprav za tekočimi trakovi avtomobilskih tovarn do vojaških dronov. Gre vendarle za orodja. In preprosta orodja niso le lažja za izdelavo, marveč so konkretno cenejša. Slaba stran je, da jih ne moreš uporabiti za nič drugega, saj ti samovozeči avtomobil ne bo dobro kuhal in hišni sesalnik ne peljal otroka v vrtec. Dobra stran je, da jih za kaj drugega niti ne potrebuješ. Namečkoma takšni stroji ne rabijo pretirane inteligence, da so zmožni opravljati svoje delo z zmanjšanim nadzorom ali celo povsem brez njega, zato odpadejo dileme z zavestjo. Čemu potem ustvarjati predragega umetnega človeka zgolj zato, da bo rokoval z 'neumnimi' stroji?

Wall-E je dokazal, da ne potrebuješ povsem človeku ali živali podobnega robota, da bi pri ljudeh vzbudil simpatije. Dovolj so že glavne oporne točke, denimo oči, in kretnje, kot je pobešanje ramen.

Toda kot nam dokazujejo Atlas in izzivi ameriške agencije DARPA, očitno obstajajo scenariji, ko enostavnejši robot ne zadostuje. Recimo tedaj, ko bi naloga dejansko zahtevala humanoidnega 'agenta', ki bi se moral znajti v okoljih za bitja z dvema rokama, nogama in višino meter in pol plus čevap. Takega, ki bi se lahko čimbolj samostojno in iznajdljivo odzval na okoliščine, prenevarne za pravega človeka. Naj bo to delo v poškodovanem jedrskem reaktorju, ob potopljeni ladji ali nemara na Mednarodni vesoljski postaji. Lahko si predstavljamo, kako android popravlja modul od zunaj in je pri tem bolj okreten kot astronavt v nerodnem skafandru. Seveda ne bi bilo treba, da je tak stroj do pikice enak človeku. Koga briga, če ima Atlas namesto obraza ponev, če zakrpa reaktor? Zato bi šli lahko še korak dlje in bi imel tak android štiri roke in transformersko zgradbo, da bi se lahko kot Samus preobrazil v žogo ter se zakotalil skozi majhne jaške.

Pri testih, kot je bil DARPA Challenge na sliki, so pogruntali, da morajo robotom za delo v težavnih razmerah omogočiti čutenje bolečine. Tako bodo nevarnosti ustrezneje ocenili in se nanje odzvali.

Pomembnejša veja androidov s pristno človeško podobo bi bila tista, ki takšne oblike ne bi imela (samo) zaradi fizične postavljenosti v okolje s kljukami vrat na višini metra, marveč zaradi psihičnih potreb ljudi. Podobni bi nam morali biti bodisi zaradi priljudnosti, kot v primerih strojnih kelnarjev in receptorjev, bodisi v neposredni vlogi menjave stvarnega posameznika. Ne čudi se, takšni koncepti že obstajajo. Na Japonskem (kje pa drugje) te na sejmih objemajo prototipi za skrb za starejše občane, dočim je model Telenoid R1 namenjen prenašanju dotika na daljavo med dvema človekoma. Na vrhu spiska so seveda obvezne robotske spolne delavke, ki jih nikoli ne boli glava. Razen če so za to programirane ali nenadoma dobijo zavest in zaštihajo človeškega ljubimca. Ne, to pa še ne obstaja, samo preveč smo gledali Ghost in the Shell. Gumijaste lutke Realdoll, ki so povsem negibne in brez robotskih vključkov, ostajajo vrhunec zabave z umetnimi oblinami.

Artificial Intelligence Lightweight Android, ljubkovalno AILA, je robotka z univerze v Bremnu. Tam snujejo mehanski nadomestek za upravljanje z Mednarodno vesoljsko postajo, če bi če biološkim originalom zgodilo kaj hudega. Ker mora pretikati knofe v človeških 'vmesnikih', je humanoidna oblika smiselna.

Počasno odraščanje umetnega človeka objavljeno: Joker 275
junij 2016