Revija Joker - Počasno odraščanje umetnega človeka

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Počasno odraščanje umetnega človeka

Novi gospodarji?
Današnji androidi v najboljšem primeru dosegajo inteligenco majhnega človeškega otroka. Zato pravih, ki bi se izmikali detektivom in zrli goreča plovila na ramenih Oriona, še lep čas ne bomo uzrli. Kar pa ne pomeni, da področje stagnira. Na počez lahko po svetu naštejemo več kot sto projektov, ki se ukvarjajo s humanoidnimi roboti. Med drugim v Turčiji in Iranu, kjer je Surena III celo eden od naprednejših na svetu. Dobra polovica jih je na Japonskem, kjer ima itak vsaka tehnološka firma tovrsten oddelek. Je pa japonsko številko vendarle treba jemati z rezervo, saj velik delež zavzemajo tako imenovani Actroidi, igralski roboti v vlogah receptorjev, med katere spada Toshibina hostesa Chihira­Aico. Sem so vključene celo lutke, na katerih se uči­jo zobarji in kirurgi. A zakaj bi ne bile, saj so izdelane z namenom posnemanja pravega pacienta in vse­ga, kar lahko gre med posegom narobe? Niso pa avtonomne, saj jih nadzoruješ z računalnikom.

Kaj se bo zgodilo, ko bo človek dobil ubogljivega robotskega spolnega in ljubezenskega partnerja? Futurama nam obljublja propad, kajti ljudje naj bi se, ko se jim ne bi bilo več treba potegovati za partnerjevo naklonjenost, čisto polenili. Nemara bomo zaradi tega v prihodnosti robotom umetno vdelovali slabosti.

Ni se nam še treba bati, da bi nam humanoidni avtomati masovno prevzemali službe. Ravno pred meseci je neka kitajska veriga restavracij ustavila pilotski projekt robotskih strežajev, ker so bili povsem neučinkoviti - prepočasni in slabo gibljivi v gneči lokalov. Dodaten problem pri teh kvaziandroidih je srhljivi dol (uncanny valley). Izraz opisuje lastnost naših možganov, ko se nam človeka ponazarjajoča lutka zdi tembolj srčkana, čimbolj je podobna človeku - dokler v nekem trenutku ne postane srhljiva, ker je skoraj povsem, a ne čisto podobna človeku. Je prelomna točka, ko nas zmotijo napake in nam je privlačna toliko kot truplo ali zombi. Ni čudno, da je več raziskav lani zaključilo, da imajo ljudje raje robote, ki niso preveč podobni človeku.

Za rabo Telenoida R1 rabiš dva taka ... oneja, ki sta povezana po spletu. Ko enega objameš, gibe prenese na drugega, in posredovati zna govor. V delu so že inačice z manj žalostnim obrazom.

Androidi ženskega spola imajo lastna poimenovanja. Sprva so jih nazivali femboti, dočim je novejši izraz ginoid. Na sliki receptorka v japonskem hotelu, kjer je poleg nje še tak s podobo raptorja.

S projekti ne tako zelo človekolikih robotov ni teh težav, ker jih dojemamo kot igrače ali mladičke. Nenevarne, simpatične, malce nerodne. Zato nam dosti hitreje sedejo v srce, na primer Wall-E, ki sicer nima nog, ima pa takooo lepe učke. Hkrati njihova navidezna nenaprednost napram potencialnemu androidu pomeni, da jih imamo za neumnejše. Zanimivo, da je do podobnega zaključka prišel že Asimov v Robotih jutranje zore. Mogoče še stoletje ne bomo prišli do umetnega človeka. Nemara se jim bomo zaradi strahov, podobnih tistim v igrah Deus Ex, skušali celo izogniti in njihov razvoj prepovedovali ali sabotirali. A kaj lahko se zgodi, da nas bo kak naslednik nepričakovano vprašal: "Gospodar, ali ima ta enota dušo?"

NASA humanoidnega pomočnika Robonauta za delo na vesoljskih postajah razvija od leta 1997. Na ISSu je bil že večkrat gost, najbolj navdušujoče pa so njegove noge, ki so gibljive kot kača.

Počasno odraščanje umetnega človeka objavljeno: Joker 275
junij 2016