Revija Joker - Večni krohot

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Večni krohot
...
Filmoljub si nadene zmečkan polcilinder in natakne prevelike hlače, zavihti sprehajalno palico ter si pod nozdrvi prilepi kos sajaste krtače. Nato zavrti čas nazaj in zvedavo pokuka v črno-beli svet filmske burleske.

Z golidami kokakole in družinskimi čebri pokovke nažrto ruljo v kinokompleksih danes kratkočasijo vratolomna akcija, posebni učinki, dežurni slaboritneži, adrenalinski pregoni, pravičniška izmenjava svinca in razgaljene, hotne bičez. Včasih pa je bila zabava za rajo drugačna, bolj žlahtna in polnovredna. Tehnično sicer skromnejša, a pomensko in vsebinsko bogatejša. Zadostovali so premajhen klobuk, po­šved­rani čevlji in veliko smisla za fizično komedijo. O čem gre beseda? O starih komičnih filmih, katerih kakovost slike je na meji gledljivega, v njih dostikrat sploh ne govorijo, dogajanje je pohitreno, liki pa smešno kopitljajo naokrog in se obmetavajo s tortami ter ščipajo. In kaj za vraga so tisti napisi med prizori?
Kako se je začelo
V 16. stoletju so naši zahodni sosedje iznašli slavna potujoča gledališča, ki so bila poleg klasične grške drame menda ena od prvih poklicnih oblik glumašt­va. Tem predstavam so rekli commedia dell'arte. Burkači so v improviziranih skečih uprizarjali šaljive prigode s trapastimi liki, ki so se lovili, se prekopicevali in se vzajemno suvali v zadnjice. Nastopali so pred srednjeveškim mestnim življem in nemalokrat jih je domov povabil kak odličnik ali vladar, nave­ličan bradatih štosov dvornega norca. Toda sča­so­ma so se njihovi situacijski in seksualno-straniščni gegi — ne, niso jih izumili Adam Sandler ali brata Farrelly — tiho preobrazili v pretanjeno politično satiro. Zajebavali so se iz puhloglavosti aristokracije, absurdnosti državne administracije, pohlepa bogatašev in obče človeške lahkomiselnosti. Pri tem so se večkrat poigravali s pantomimo.
Eden najbolj priljubljenih komedijantov je bil makaronarski Arlecchino, v živopisana klovnska oblačila odet nagajivec. Harlekin je bil spreten in iznajdljiv falot ter prototip poznejšega romantičnega junaka. Razvpit je postal zaradi potegavščin in domislic v zadnjem trenutku, s katerimi je običajno iz zagate rešil svojega gospodarja. Nosil je krepelo, ki je rabilo kot sredstvo za ustvarjanje komične napetosti. Udrihanje po riti je bilo videti prepričljivo, bolj kot bolečino pa je zadeva povzročala glasen zvok. Tej leseni pripravi so špagetarji dejali batacchio. Mi bi ga tedaj verjetno poimenovali 'cepec' po orodju za mlatenje žita, dočim so ga Anglosasi prevedli v 'slapstick' na podlagi medmeta 'slap', ki označuje zamolkel udarec pri šeškanju. Dotični je podelil naziv celotnemu žanru situacijske komedije — slapstick comedy. Mi mu pravimo burleska, kar izhaja iz latinske besede za obešenjaško šalo, 'burla'.
Kako se je nadaljevalo
Potujoče burkače in njihove prismodarije je raztrosilo po vsej Evropi, pri čemer so se liki skozi čas prilagajali občinstvu. Pulcinella, v belo oblečeni klovn z dolgonoso masko in klobučkom, je med zeljejedci postal Kasper, v deželi tulipanov Jan Klaassen in v Angliji gospod Punch. Tam se je ta figurica razvila v razvpito marionetno predstavo 'Punch and Judy', v kateri sta se lutkasta zakonca na majhnem odru v vozu običajno klofutala z leseno palico. Britanska znamenitost, ki je v sproščenem času po zatonu režima zadrgnjenega puritanstva delovala kot politična satira in boj zoper avtoriteto, je dejansko preživela vse do danes. Turiste namreč še vedno zabavajo lutke, ki se tepežkajo s kuhalnicami.
Žanr je takisto posvojil Shakespearjev Vili in motive vključil v številne komedije zmešnjav. Njegove veseloigre se običajno končajo srečno, z množičnimi porokami med samskimi liki. Konec 16. stoletja je tako nastal pravljični Sen kresne noči. V istem času je bila živahna pantomima, ki so jo na karnevalih po vsem Otoku razvijale raznotere gledališke skupine. Sčasoma je komedija kot zvrst, namenjena lahkotnemu razvedrilu svojati, pridobila na statusu in veljavi. Zlasti v družbenopolitični funkciji, ki je razbremenjevala nezadovoljstvo neuke raje in ga preusmerjala v izoblikovana strankarska stališča ubogljivih volivcev. Glumači so se z ulice selili med opečnate zidove kulturi namenjenih stavb. Od sredine 19. stoletja so bili priljubljeni nastopi v britanskih teatrih, kjer so priključili še popevke, skeče, čarodejske trike in varietejske ter akrobatske nastope. 
Podobno obliko ljudske zabave so se šli Francozi v svojih kabarejih. Od tam se je razlegal kankan in visoko dvignjene noge plesalk so sladostrastno vihale slinaste brke Jacquesov ter Pierrov v prvih vrstah, če niso ravno malicali rogljička in bagete z žabjimi kraki. Najslavnejši tak lokal je bil Moulin Rouge, s strešno maketo rdečega mlina na veter še dandanes simbol malomeščanske dekadence in zabav­ljaš­kega razvrata iz obdobja 'fin de siécle'. 
Čezlužci so v tem času poznali lastno inačico varietejskih predstav, klicano 'vaudeville', po naše vodvil. Šlo je za naslednico 'minstrel showa' (komedije, v kateri so s črno prepleskanimi obrazi nastopali predvsem belci), saloonskih koncertov in razstav spačkov. 'Ameriška burleska', ki so jo upodabljali v vodvilu, je bila mešanica satire, umetniških performansov, glasbenih nastopov, striptiza in situacijskih smešnic. Slednje so postajale čedalje bolj priljubljene in z iznajdbo celuloida na prelomu 20. stoletja se je lahkotna komedija slednjič preselila še na filmski trak. Zaradi tehnoloških omejitev so bili tedanji slikosuki dolgi le nekaj minut, kar je komične skeče naredilo idealne za nov medij.


Hecnež z nogami na O in debeli ter suhi
Nihče ni tako dobro izkoristil krasnega novega mno­žičnega medija — sprva nemega, pozneje ozvo­če­nega — kot prvi burkači in pantomimiki, ki so se iz gledaliških nastopov v začetku 20. stoletja preselili v sedmo umetnost. Sir Charles Spencer Chaplin mlaj­ši je nedvomno največja ikona fizične komedije vseh časov. Njegov lik Potepuha, glumaške figure v prevelikih hlačah, z okroglim polcilindrom in krivo hojo, verjetno poznajo še pigmejci. Ni čudno, da je bil v svojem času najbolje plačan Amerikanec in da so po njegovi podobi prodajali akcijske figurice.
Chaplin se je, zaznamovan s težavno preteklostjo, v svojih burleskah zoperstavljal socialni nepravič­nosti, pohlepu in izkoriščanju. A poleg pomenljivih sporočil je bil prav tako neverjeten, neprekosljiv telesni performer. Dovolj je, če si ogledamo legen­darni prizor boksarskega dvoboja iz zadnje četrtine 'Luči velemesta' iz leta 1931. V le nekaj kadrih posneta burkaška akrobacija je pravcata koreografska mojstrovina. 
Charlie je bil vendarle en sam in kmalu je postalo jasno, da komični liki kličejo po hudomušnem antagonistu ali butastem prijatelju in tovarišu v neumnosti! Stan Laurel in Oliver Hardy, nerodni britanski suhec in debelušni ameriški cinik, sta bila znanilca angloameriške burleske v času zgodnjega Hollywooda med dvajsetimi in štiridesetimi leti prejšnjega stoletja. Najbolj sta se uveljavila po letu 1927, ko so 'izumili' zvočni film. Fanta sta bila prvi primer 'buddy' humoreske, ki še danes naplavlja filme s prijateljema ali policijskima partnerjema nasprotnih spolov oziroma ras. Tu mnogi humorni zapleti izhajajo iz njune različnosti. Komedija Stana in Olia je temeljila na situacijskem humorju in klasični burleski nesporazumov. Če se nista pričkala med seboj, sta jo po načelu 'oko za oko' zagodla kakšnemu nesramnemu odličniku ali celo predstavnikom oblasti. Njuni gradbeni, poslovni ali obrtniški podvigi so se ponavadi končali z nepopisno zmedo in vsesploš­nim uni­čenjem – a vselej z navali glasnega smeha.


Pavliharski trojčki
Kar je dobro v dvoje, je še bolje v troje. Krohot ob­činstva je takisto spremljal predstave bratov Marx, ki se jih sedma umetnost spominja po smejalnih delih Monkey Business, Duck Soup in A Night at the Opera. Bratov iz priseljenske judovske družine je bilo sicer pet in vsi so se odrsko ter filmsko udejstvovali. A zares so zasloveli le najstarejši: Chico, Harpo in Groucho. Multitalentirani bratje so sprva nastopali na Broadwayu, nakar so v tridesetih letih s silnih uspehom prišli še v film. Chico je na platnu govoril s popačenim italijanskim naglasom, Harpo je molčal in se kot čudak z lasuljo sporazumeval s trobljo, Groucho pa se je preobrazil v ciničnega gobezdača z naslikanimi brki, cigaro in okroglimi naoč­ni­ki. Slednji je bil obenem pionir konverzacijske kome­dije in suhega 'židovskega humorja', kar je pozneje povzel Woody Alen. Mnogi njegovi citati so pravzprav Grouchovi. “Nikoli ne bi pripadal klubu, ki bi me sprejel za člana.” Ali “Za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, za njo pa njegova žena.” In še: “Nikoli ne pozabim obraza, a v vašem primeru bom z veseljem napravil izjemo.”
Bratje Marx niso bili edini trio pavlih. Nič manj znan ni bil trojček The Three Stooges, ki se je koncem tridesetih let začel preizkušati v farsi in poznejši komediji absurda, ki so jo spočela šestdeseta. Začelo se je kot del gledališke komedijantske druščine Ted Healy and His Stooges. S prehodom na film se je ekipa zmanjšala na tri člane in si nadela ime Trije burkači. Njeno srce sta ves čas tvorila Moe Howard in Larry Fine, medtem ko se je na tretjem mestu zvrstilo več obrazov. V četrt stoletja so nanizali skoraj dvesto kratkih uspešnic, ki so bile v tistem času med najbolj priljubljenimi deli filmske umetnosti sploh. Žal se sami tega niso zavedali, kajti šef studia jih je več kot dve desetletji nategoval z mizernimi honorarji. 
Gledališka in filmska burleska se je v petdesetih letih prevesila v obdobje, ko se je začel situacijski, fizičen humor umikati bolj satiričnim prijemom in ostrejšemu, sarkastičnemu tonu. To je bil povod za nastanek številnih drugačnih odtenkov komedije, takih, ki so temeljile na duhovitih dialogih, ne na risankastem ščipanju, spotikanju in blebetanju. A dediščina Charlieja Chaplina in drugih burkaških oča­kov je vseeno preživela in iz nje je v sedemdesetih izšel nov trend čezlužniškega zabavljaštva: predstave stoječih komikov. Od tam prihajajo številni poznani smejalni obrazi, od Georgea Carlina, Billa Cosbyja in Woodyja Allena do Eddieja Murphyja, Jerryja Seinfelda ter Robina Williamsa. (Vedež o stand-upu najdeš v oktobrski številki Jokerja.)


Zapuščina burlesk in sodobniki
Pravzaprav je ves današnji situacijski humor dediščina burlesk in nemih komedijantov, pač iz časa, ko se je bilo treba izraziti brez besed. Zato je tovrstna komedija najbolj univerzalna med vsemi filmskimi zvrstmi. Obešenjaškim telesnim gegom se enako smejijo bušmani iz afriškega zakotja kot (dovolj brihtni) japiji na Wall Streetu. A obenem je burleskna pripoved najzahtevnejša, ker nima ustvarjenega civilizacijsko-miselnega ozadja kot druge komedijantske zvrsti. Naj gre za socialno satiro, konverzacijsko črno komedijo ali politično farso, gledalec mora imeti vselej v zavesti primerjalno okolje, znotraj katerega se odvija humor. Drugače ne bo vedel, zakaj naj bi bil denimo karikiran prikaz druž­benih statusov ali verskih zapovedi v skečih Letečih cirkusantov sploh smešen. 
Vsak stand-up komik lahko pove, da skrivnost smeha tiči v kontekstu. Situacijski humor ga nima oziroma je ves potreben kontekst vsebovan že v samem položaju in likih. Za to pa potrebuješ sposobnega ustvarjalca, ki jih bo znal karakterizirati, povezati in domisliti zanimive odnose med njimi. Tako se režimo situacijam, ki so (ne)pričakovane ali (ne)pre­poznavne, nesporazumom, dvojnim pomenom in besednim igram, pretiranim stereotipom ali parodijam, zabavnim zadregam ter razbremenitvi napetosti ob razkritju golih resnic. 
Kar zadeva igralce, slednji pogosto govorijo o umetnosti 'komičnega tajminga'. To je občutka za pravšnji odziv ali premišljeno pavzo v pravem času. In spet smo pri kontekstu. Jasno pa je, da hollywoodski kravatarji nimajo ne časa ne denarja, da bi iskali in plačevali avtorje inteligentnih scenarijev, saj tamkajšnja produkcija po metodi najmanjšega imenovalca in z vazelinom podmazana šiba naprej s svetlobno hitrostjo. Bling ka-čing! Dokler bo Adam Sandler studiem prinašal cvenk, ga bodo pač najemali. Tako preprosto je to. 
Med spodobne naslednike burkaških komedijantov, ki se bolj kot na besedne dovtipe zanašajo na mimiko in telesno izraznost, bi se med filmskimi glumači mogli uvrstiti Jerry Lewis, Peter Sellers, Lucille Ball, Benny Hill, Jack Lemmon, Whoopi Goldberg, Jim Carrey, Leslie Nielsen, Rowan Atkinson in še kdo. Toda  žalostna resnica je, da umetnost burleske po­ča­si in zanesljivo izumira. To dejstvo gre na prvo žogo pripisati oportunizmu filmske industrije, ki z obračanjem po vetru šelestenja bankovcev siromaši vsebino in niža merila za svoje protagoniste. Druga možnost, da je današnje občinstvo sila nezahtevno in preprosto neumno, je namreč preveč strašljiva.

Večni krohot objavljeno: Joker 276
julij 2016