Revija Joker - Kuj zmago

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kuj zmago

V temi preteklosti je samo – podlaga
Juriši težkih konjenikov in tacanje robotskih dreadnoughtov skozi gnusobe so se začeli dokaj pohlev­no. Trojica Londončanov Ian Livingstone, Steve Jackson in John Peake ob ustanovitvi Games Work­shopa še ni marala ne za fantazijo ne za vojaške simulacije. Ko so leta 1975 podjetje postavili na noge, so bili zgolj cimri, ki so ponucali Peakovo znanje rezbarjenja lesa, da so po pošti prodajali podlage za šah, go in backgammon. Oglaševali so se po katalogih in v lastni publikaciji Owl and Weasel. Kljub njeni uborni nakladi je po magičnem spletu naključij (EMPEROR PROTECTS!) en izvod pristal čez veliko Lužo v rokah Garyja Gygaxa, sostvaritelja Dungeons & Dragons. Misleč, da je Workshop uveljavljena tvrdka, je Gygax Britancem ponudil zastopstvo za D&D na Otoku. Livingstone in Jackson sta prilož­nost takoj pograbila, dočim Peake 'kr enih vilinov in nevemčesa' ni maral in je šel. Resno, tipček je bil tako oldskul, da so bile namiznice zanj samo šah in podobne, karkoli več pa totalna izdaja! Z njegovim odhodom je Games Work­shop izgubil svoj proizvodni potencial, toda D&D je bil uspešnica in z njim je eksplodiral tudi novopečeni uvoznik.

Jackson (levo) in Livingstone sta največjo svetov­no slavo v bistvu dosegla izven Games Workshopa, ko sta zasnovala serijo pustolovskih knjig Fighting Fantasy, kjer kocka odreja vejitev štorije.

Leta '77 je Owl and Weasel nadomestila konkretnejša oglasna revija White Dwarf, aprila naslednje leto pa je firma odprla prvo trgovino. Ključni premik so sprožili še leto pozneje, ko so postavili hčerinsko podjetje za izdelavo kositrnih figuric, Cita­del. To je bila osnova za vse Warhammerje z druš­či­no in pod to znamko z značilnim logotipom gradu miniature nastajajo še danes. Gygaxu hitra rast Britancev ni ušla in se je zavzemal, da bi prišlo do zd­ru­žitve z njegovim TSRjem. Toda Livingstone in Jackson sta želela ohraniti samostojnost. Pametno sta se zedinila, da se ne bodo osredotočali zgolj na zastopstvo D&Dja, marveč bodo distribuirali druge igre in razvijali lastne. Poskušali so v različne smeri, dokler ni leta 1983 Rick Priestley, ki je dotlej delal v poštnem oddelku, v navezi s piscem Richardom Halliwellom skoval prve edicije Warhammerja.

Zaradi v pravokotne formacije postavljenih bojevnikov se pri Fantasyju rado uporablja takšne podstavke, s katerimi je laže premikati večje gruče figuric. Včasih milimetri odločajo, ali fašeš naskok v bok, kar za napadene pomeni preizkušnjo in dostikrat terja met kocke za preizkus morale ter nevarnost paničnega pobega.

Kladivo v plavžu
To je bil čuden križanec med fantazijsko vojaščino in D&Djevsko frpjko. Povrhu je bil brez figuric, saj so ga sestavljale le tri bukvice z navodili, med drugim za krepitev likov. Priestley je bil namreč navdušenec nad zgodovino ter fantazijskimi štorijami in je malo jemal iz Conana (tr00!), malo iz Gospodarja prstanov (logično), pa malo iz ... Doctorja Strangelova in strahov pred atomsko vojno (kaj?). Druga izvedenka leto pozneje prvič omenja Imperij in Kaos, dočim je šele tretja iz '87 imela približno podobo današnjih, z obsežnejšimi vojskami miniatur na mizi. Tiste inačice so bile pripovedno in slogovno še malo bolj hudomušne kot danes – posebno v sličicah, ki so dosti stavile na hecnost.
Istega leta je nastal še en manjši špilčič, Warhammer 40.000: Rogue Trader. Igre so se vrtele okoli ene vesoljske ladje z okolico in spopadov manjših skupinic. Naslov je bil obenem zelo frpjsko naravnan. Še bolj zanimiv pri prvi inačici 40K je zametek sveta, saj ga je Priestley zasnoval kot parodijo. V White Dwarfu, ki je postal pošteno debel mesečni glas tvrdke, se je namreč z bralci za zabavo poigraval z mislijo, kako Warhammer prenesti v futuro. Hudomušno je za človeške predstavnike dal pretirano pravičniške vesoljske marince, ki so bili v svoji nezlomljivi veri bolj papeški od papeža. Nazore so v poznejših edicijah skoraj v celoti ohranili, saj postanejo smešno fanatičen Cesarjev oddelek – do te mere, da nemalokrat raje krepnejo pod navalom premočnega sovražnika, kot da bi se taktično umaknili, ker tisto je ja izdaja Imperija. 

Age of Sigmar na negativni strani ohrani kaotike in podganje Skavene, dočim sile reda dobijo nove člane. V zlatih oklepih so Stormcast Eternals, Sigmarjeva osebna vojska nezlomljivih mamojebcev, oziroma nekakšni fantazijski marinci.

S tem so Priestley in njegovi nasledniki spontano ustvarili bizarno samoironičen svet, ki parodira domiš­ljijska vojskovališča. Večina ras in likov Warha­mmerja 40.000 je tako absurdno nasilnih, religioznih in diktatorskih, da zlepa ne bi želel nihče živeti v njihovem univerzumu, niti na dvotedenskem dopustu. V nobenem od njegovih kotičkov. Sploh. Tehnološki napredek je tu ustavljen in vse je usmerjeno v pobijanje. Skupnost takš­ne­mu vzdušju šaljivo pravi 'grimdark', po sloviti povedi s prve strani knjige navodil za 40K: “In the grim darkness of the far future, there is only war.” Medtem ko D&D, Lord of the Rings in podobni univerzumi skušajo ohranjati nekaj priljudnosti sveta, ti dajo Warhammerji brez okolišenja vedeti, da tu slehernika čaka bridek konec. Še dobro, da so zraven Orki, ki tako v Fantasyju kot 40K z obema nogama prestopijo mejo v komedijo in razredčijo trpki cinizem preostalih ras. Sicer bi človek po nekaj igrah padel v depro.

Dosti veteranskih igralcev se neha omejevati z uradnimi navodili in tako pri mehanikah spopadov kot pri videzu vojaštva ubere svojo pot. Podobno kot pri Legu je namreč moč dobiti točno določene kosce minatur in iz njih sestavljati povsem lastne umotvore – na primer odpuljeno megalomanske tanke.

Kuj zmago objavljeno: Joker 277
avgust 2016