Revija Joker - Stepni svobodnjaki

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Stepni svobodnjaki
...
Aggressor si priviha dolge brke, zajaha bojnega konja in s Kozaki na kratko odjezdi skozi burno zgodovino samovoljnih vojščakov z vzhoda Evrope.

Kozaki so najboljša lahka konjenica, kar sem jih videl,” se je v ruski zimi pridušal Napoleon. “Če bi jih imel v svoji vojski, bi z njimi prišel do konca sveta!” Za laika so Kozaki bržda eno tistih divjih plemen s srboritimi mo­ža­kar­ji azijatskih obraznih potez, ki so na konjih pridivjali z vzhoda, počeli direndaj, nato spili kumis in odplesali kazačok. Podobno kot Tatari ali Mongoli. Toda hištorija Kozakov je bližja Evropi in sila zanimiva, saj je njihova trmasta neodvisnost močno zaznamovala razvoj področja današnje Ukrajine s širšo okolico. Usoda teh nikogaršnjih podložnikov ostro izrisuje neustavljivost napredka, s katerim so bili vselej v kompliciranem odnosu.

Paradni marš Kozakov od Moskve do Pariza izpred štirih let v čast dvestoti obletnici boja z Napoleonom. Narod je tradicionalno vdan pravoslavni Cerkvi, a izrazita privrženost Rusiji je mlajša in izvira iz zadnjih dveh stoletij.

Veter v laseh
Kozaki so razmeroma mlad narod in niso osnovani na etničnosti v krvnem smislu, saj rodovno prihajajo z vseh vetrov. Oblikovali so se približno v 14. stoletju na pogorišču hazarske države, to je okoli rek Dneper in Don na vzhodu današnje Ukrajine in severno od Kavkaza. V nestanovitnosti  in brezvladju tistega časa, ki so ga zaznamovale mongolske invazije, je rodovitna stepa vabila vse z iznajdljivostjo in pogumom. Klicu so se odzvali tamkaj domorodni Kumani, pa mnogi Poljaki, Tatari, Mongoli, Moldavci in drugi. Zrasle se številne skupnosti napol nomadskih ljudi, ki so malo potovali in malo kmetovali. Predvsem pa se ravsali z vsemi sosedi, zlasti s Tatari. Zato so skozi desetletja privzeli močno militaristično tradicijo, vezano na boj v sedlu. 
Skupna Kozakom je bila srdita želja po neodvisnos­ti, na kateri so zgradili trden politični aparat. Sleherno pleme je imelo skupščino (rada), ki je volila poglavarja – hetmana in premogla za tisti čas napreden uradniški sistem starešin, sodnikov ter pisarjev. Kljub navzven nomadski podobi so imeli dobro izobraževanje in nadpovprečno velik delež ljudi glede na ostale narode je znal brati ter pisati! Družba je bila vojaško organizirana, da je moglo pleme ob preteči nevarnosti v karseda kratkem času zbrati bojno formacijo in odjahati. Zato se niso pustili komandirati veljakom 'uradnih držav', kot je bila tis­tih­mal Poljsko-litovska unija. Ko so se Osmani v 16. stoletju pritožili ruskim grofom, naj zauzdajo divjake, ker napadajo njihove trgovske poti, so dobili odgovor, da “Oni niso nikomur podložni in gredo na vojno, kadar se jim zahoče.” Od tu izvor naziva, saj kumanska beseda 'kozak' pomeni svobodnega mo­ža, izhaja pa iz turške besede 'kazak'.

Ko so si ruski carji Kozake podjarmili, so jih pridoma uporabili za osvajalske pohode v še neosvojene predele. Na primer čez Kavkaz ali v Sibirijo, kar kaže slikarija. Znali so se odlično orientirati in niso zahtevali dosti živeža.

Spremenljivi časi
Okoliške države so si kajpak te nestanovitne bojevnike želele na vse kriplje pridobiti pod svoj vpliv, zato tam okoli ni bilo nikdar miru. Bodisi so Kozaki v zameno za ugodnosti služili ruskim, poljskim in drugim vladarjem kot obmejna straža in konjska nadloga za njihove nasprotnike ... bodisi so se jim uprli, ko so grofje preveč pritisnili na svobodnjake. Ta burna obdobja številnih bolj ali manj velikih vojn uzreš v romanih Gogolja (Taras Bulba) in Sienkiewicza ter seveda v Tolstojevih Kozakih. Skoznje so jezdeci pridobili legendaren sloves, saj so jih države uporabljale kot elitne enote. Toda nikdar niso mogle biti prepričane, da ne bodo v naslednjem spopadu jurišali z nasprotne strani. 

Z zgodovinskim razvojem vojaške taktike je bilo za divje jezdece vse manj prostora, saj so bili zaradi slabše discipline v prvih bojnih črtah 19. stoletja že slabši od redne konjenice. Še vedno pa so bili daleč najboljši izvidniki.

Žilavosti navkljub se Kozaki napredku niso mogli upirati v nedogled. V 17. stoletju jih je pričela najprej razjedati notranja nesložnost. Starešine so si zaželeli plemiških prednosti, s katerimi so jim korenček molili veljaki. Mlajši in prišleki od zunaj (Kozak je mogel postati vsakdo, ki je šel skozi vajeništvo) pa so več dali na tradicijo neodvisnosti. To so vladarji, kot je bila Katarina Velika, znali izkoris­titi in z represijo narod postopno vklenili v državni sis­tem. Dežele, kjer so plemenske naselbine sestavljale neke sorte zrahljano kozaško obliko držav – hetmanate – so tako imperiji končno povsem vsrkali. V carski Rusiji 19. stoletja so bili Kozaki deležni le še delne avtonomije in oprostitve davkov v zameno za dvajsetletno služenje v carjevi vojski. 
Hrbet jim je naposled zlomila zgodovinsko napačna odločitev, da se v ruski državljanski vojni po oktobrski revoluciji leta 1917 postavijo na stran protikomunistične Bele armade, ki je bila poražena. Bolj­še­viki so se kruto maščevali in izvedli etnično čiš­če­nje grozljivih dimenzij. Okrog štiristo tisoč Kozakov so pomorili in deportirali v dvajsetih letih prej­š­njega stoletja, vsaj še enkrat toliko jih je pomrlo med zimsko lakoto 1932-33. Zato so se nekatere kozaške skupnosti v drugi svetovni vojni borile na strani nacistov, ki so jih uporabljali predvsem za preganjanje partizanov. Po vojni so Britanci te kolaborante predali Sovjetom, kar še danes velja za izdajo. Toda še vedno jih je največ služilo Stalinu in naposled so si z odličnim izkazom v bojih priborili vsaj častivredni gardni status v Rdeči armadi.

Mobitel, kalašnikovka in tradicionalna kučma – čas temu narodu ni prizanašal. Večina se jih v ukrajinskem konfliktu bori na strani proruskih separatistov, ob čemer se lahko sleherni poznavalec njihove hištorije cinično nasmehne.

Vroča kri 
Čeprav so se lojalni Kozaki v očeh komunistov za silo odkupili, niso mogli mimo dejstva, da je druga svetovna vojna pomenila brezpogojni zaton konjenice in s tem dobršnega dela njihove identitete. V industrializiranem vzhodnem bloku so se izgubili v morju delavcev ali vodili odmaknjeno življenje kmetovalcev. A narodni zanos je še tlel, kar se je pokazalo po razpadu Sovjetske zveze, ko so pričele mnoge skupnosti obujati izročilo. Celo do te mere, da so od ruskih regionalnih oblasti zahtevali avtonomnost svojih lokalnih uprav in so je nekaj uspeli izprositi. Danes je po zadnjem popisu uradno okrog 140.000 Rusov kozaške narodnosti. Kakor kažejo moderni vojaški konflikti, jih borbenost še ni zapustila, saj si jih mogel kot najemnike najti v čečenskih in gruzijski vojni, pa seveda v še vedno trajajočem ukrajinskem spopadu. Le konja so dokončno zamenjali za kalašnikovko. V Rusiji vznikajo kadetnice, ki mlade Kozake pod križi pravoslavne Cerkve urijo v tradicionalnih veščinah borbe. Postali so močno orodje tamkajšnjih konservativcev, svobodno jezdenje prek stepe pa je le še oddaljen spomin.

Pobrito glavo s čopom in zavihane brke uzreš le še na festivalih narodnih noš. Nasprotno pa se je fizično zahtevni ples kazačok iz Ukrajine razširil še po Rusiji.

Stepni svobodnjaki objavljeno: Joker 280
november 2016


sorodni članki