Revija Joker - Nasledniki enic in ničel

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Nasledniki enic in ničel

Hi-tech mularija
Nakar je tu D-Wave iz kanadskega Burnabyja, najbolj razvpito podjetje. Razvpito zato, ker je pred petimi leti prvo poslalo na trg komercialni kvantni ra­čunalnik D-Wave, ki je stal deset milijonov ameriških dolarjev za kos. In za katerega se v znanstveni skupnosti vse odtlej krešejo žolčna mnenja, ali sploh je kakorkoli 'kvanten'. D-Wave že v štartu ni splošni kvantni računalnik, marveč je 'quantum annealer' ali adiabatni kvantni ra­ču­nalnik. 'Adiabatni' tu nima običajnega pomena iz termodinamike, ki ga poznajo študentje naravoslovnih ved. Tiče se izreka, da fizikalni sistem ostane v najbolj udobnem lastnem stanju, če so motnje dovolj majhne. Po kmečko deluje tako, da kopico atomov niobija izpostavlja raznim draž­lja­jem, opazuje, ob katerih so najbolj pri miru, in to proglasi za rešitev enačbe. 
Zaradi takšnega grobega recepta si D-Wave lahko privošči delno dekoherenco in je s tem odpornejši na motnje. Po drugi plati pa je primeren le za eno samo vrsto matematično-fizikalnih nalog, binarne optimizacije. Z njimi rešujemo statistične probleme, kot je ekonomski, kakšno ceno naj postavi monopolist, da bo imel največji prihodek, a hkrati ne bo uničil konkurence. Shorovega ali Groverjevega algoritma pa na njem ne bomo poganjali. Ravno ta ozka usmerjenost povzroča težave pri merjenju njegove zmogljivosti, saj si znanstveniki niso enotni, kakšne algoritme izvajati na njem. Ugledni možje iz zurichške univerze so po preizkušanju zaključili, da je vse skupaj megla in da njihovi izračuni niso bili na D-Wavu nič hitrejši kot na klasični mašini. Ter da potemtakem v njem sploh ni pametnih kvantnih procesov. Googlovci, ki so tudi sami kupili en kos, so jim hiteli odgovarjati, da so hepani in ga ne znajo prav uporabljati. Ker da so sami razne probleme na njem reševali tritisočkrat hitreje.

Simulator D-Wave je od zunaj velika črna škatla z osrednjo omaro in stransko klasično elektroniko za obdelavo podatkov. Ko odpremo vakuumsko sredico, najdemo takšen kovinski stolpič, tako imenovani dilucijski hladilnik. Toploto odvaja na principu mešanja dveh izotopov, helija-3 in helija-4. In sicer v več stopnjah, kar ponazarjajo vse manjše plošče. Najbolj mrzel je spodnji konec, kamor je pritrjen procesor z niobijevimi atomi.

Pri D-Wavu jim je zaenkrat za ta prerekanja bolj malo mar, ker jim gredo mašine spodobno v promet. Svoje so poleg Googla kupili NASA, Lockheed Martin in ameriške varnostne agencije. Prvemu D-Wavu s 128 kubiti je sledila dvojka s 512-timi, dočim je od lani aktualna trojka z imenom D-Wave 2X, ki jih ima 1152. Kakopak velja vnovič opozoriti, da ne gre za pravi kvantni računalnik in torej teh številk ne moremo neposredno primerjati s petimi s čipa v IBMovem laboratoriju. Kolobocija okoli D-Wava pove to, kako mlado in zahtevno je področje kvantnega računalništva, če se pri napravah ne morejo zediniti niti o problemih, ki naj bi jih reševale.

Nasledniki enic in ničel objavljeno: Joker 281
december 2016