Revija Joker - Skriti slovanski svetovi

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Skriti slovanski svetovi
...
"Kri stopi h krvi, voda stopi k vodi, koža stopi h koži, moč pa k moči!" PrFOXa vadi zagovor zoper sušico udov in se nadeja, da bo našla mesto vsaj med čarovnicami, če že ne v slovanskem panteonu iz predkrščanske Evrope.

“Daždbog mogočni, ki odpiraš roko in seješ setve in polniš hrame, ki plodiš črede ovác in pitaš goved, us­mi­li se nas! Ne daj, da bi bili prazni tvoji žrtveniki, ko bi nam sovražnik poteptal njive, ugrabil goved, odgnal ovcé. Usmili se nas! Veles, ki čuvaš pašni­ke, odvrni sovražno kopito od zelenih trat! Perun, sproži strelo in grom, ukroti bese, nadeni Morani vrv, da nam prizanese – dovolj ji bodi naših mrtvih sinov! Svetovit, ki gledaš z enim samim očesom po vsej zemlji, pokaži nam sovražnika, da ga uzro naše strelice, da ga zadene kopje in mu naše sekire razkoljejo glavo. Usmili se nas!”

Ta odlomek iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem bralca povleče med slovanske vojščake, ki pred pomembno bitko bogovom darujejo pridelke in živali. Taki obredi so bili za naše prednike ustaljena praksa, ki pa se je sestavila kot mozaik. Slovanska kultura se je namreč v stoletjih selitev oplajala z običaji vsemogočih ljudstev, ki so ji prekrižala pot. Naši pradedje, ki so srečo iskali južno po Evropi, so sprejeli drugač­ne običaje od Slovanov, ki so domovino našli na obalah Severnega morja. Njihovi obredi so bolj spominjali na vikinške. Tak je recimo baltoslovanski pogreb, kjer so pokojnika z vsem premoženjem položili v čoln in ga sežgali. Na vsak način je slovanski svet obširen in prav zaradi tovrstnega mešanja neizmerno bogat. Otroci Slave, kot nas je imenoval Prešeren, poseljujemo velik del stare celine, naše jezike, navade in verovanja pa povezujejo niti, ki segajo daleč v preteklost.   

Praslovan plava 
Nekaj tisoč let pred Kristusom so na livadah okoli Črnega morja in Kaspijskega jezera živela ljudstva, ki so govorila jezik, imenovan (pra)indoev­ropš­čina. Ko so se začele njihove selitve na vse strani, se je iz te osnove počasi razvila večina evropskih jezikov. Stepsko teorijo o enotnem jeziku podpirajo nekatere besede, ki so si od Indije, prek Irana do Ev­rope močno podobne. Niso pa slični zgolj jeziki. Re­ligije kažejo, da ljudje svet dojemamo bistveno bolj enotno, kot si upamo priznati zaradi podrobnos­ti v zdaj veljavnih svetih knjigah. Ljudstva povezuje najzgodnejše filozofsko vprašanje o stvarjenju sveta, na katerega bajke odgovarjajo s približno enako zgodbo o stvarniku, ki naredi svet iz nič, iz svojega potu ali zrna peska. Praevropska verovanja denimo poznajo slično vr­hovno božanstvo, ki obvladuje grom in blisk, le da ga različno poimenujejo. 
Za nas so seveda najbolj zanimivi tisti popotniki, ki so se nastanili v porečjih rek Dnjeper, Dnjes­ter, Odra in Visla. Praslovani. Tisti, o katerih prepeva Lačni Franz. V 4. stoletju so se od tam začele nove masovne migracije proti osrčju Evrope, kjer so pros­tor naredila germanska ljudstva, ki so bežala pred Huni. Na srečo se je s propadom rimskega imperija sprostila tudi mejna kontrola, zato so naši migranti z naglico zavzeli skoraj prazen prostor vse do Alp, kjer jih je čakala le peščica staroselcev. Glede na njihovo končno pos­tajo potovanja danes Slovane de­limo na vzhodne, zahodne in južne, kamor sodimo Slovenci. Te selitve so krive, da so razlike med slovanskimi verovanji, običaji in jeziki postale še globlje, s tem pa se je zabrisala sled o tem, kakšno je bilo slovansko skupno kulturno in religiozno živ­lje­nje. Žal nam predniki niso pustili pisnih virov, v ka­terih bi popisali svoja prepričanja, saj so se brati in pisati verjetno naučili šele s prihodom Cirila in Metoda ter njune glagolice v 9. stoletju. Če pa je že kaj obstajalo, so uničili pokristjanjevalci. Zato danes o slovanski mitologiji ugibamo na podlagi naključnih krščanskih zapisov in drobnih arheoloških ter etnoloških odkritij. 
Slovani so bili krepki, visoki, lepi ljudje. Njihovi las­je niso bili ne črni ne svetli, temveč rdečkasti oziroma rusasti. Po tej barvi so se očigledno poimenovali bratje z vzhoda. Danes svoje pradede poznamo kot nomadske pastirje, ki so si ob rekah in močvirjih postavljali preproste zemljanke. Bizantinski kronisti so zapisali, da je bilo Slovanov toliko, da za njimi ni več rastla niti trava. Da jih je bilo mnogo, ni dvoma, gre pa opazka bržda tudi na rovaš požiganja gozdov, s čimer so dobili poljedelske površine. Da je bilo delo na njivi njihova najpomembnejša aktivnost, dokazujejo številni podobni kmetski izrazi ši­rom slovanskega sveta: od boba in graha prek oranja do srpa. Slovenska ljudska pripovedka pravi, da je našim prednikom v stari domovini boginja dala ajdovo seme, ki ni hotelo vzkliti ne na Poljskem ne na Nemškem, marveč le pri nas. Zato so vedeli, da je ravno tu njihov novi dom.

Politeizem prihaja
Kot druga indoevropska plemena so Slovani s seboj nosili vero v več bogov, ki pa ni bila nikoli enotna. Razlike so bile v obredih in neskladja so vladala celo pri poimenovanju božanstev ter njihovih funkcijah. Če pričakuješ urejen slovanski panteon, kot si danes predstavljamo grškega ali rimskega, boš razočaran. Medtem ko so si antični prebivalci Evrope podrobno začrtali Olimp ali Germani Asgard, so naši predniki na jugu častili drugačno kombinacijo bogov kot njihovi bratranci na severu. Grki so se klanjali lepim, mišičastim in ne­ustrašnim bogovom, medtem ko so Slovani na podlagi ljubezni do kmetovanja ustvarili take, ki so bili v glavnem zaščitniki živine ter priprošnjiki za dobro letino in niso imeli nobene povezave s klasično estetiko. V več religijah stvarnika vidijo kot neke vrste super­člo­ve­ka, ki je rajo ustvaril po svoji podobi, Slovani pa so božanst­va razumeli na podlagi elementov v naravi, zato njihovi niso zgolj humanoidnih oblik. Častili so jih kar na prostem ali pa so njihove malike postavil v kapišča hramov. Iz arheoloških ostankov je mogoče razbrati, da so bila za sinove Slave izjemnega pomena žrtvovanja, saj so nekateri ostanki zidanih oltarjev precej veliki. Nanje je bilo mogoče naložiti lepo število živali, poljščin in vsakdanjih predmetov ter zakuriti kres. Občasno so žrtvovali celo ljudi. Beseda žrtev naj bi bila povezana s tem, da so svečeniki – žreci – pri obredu žrli (pili) kri. Ženske so se ponekod dale žive zakopati ali sežgati z možmi, ljubimci ali simpatijami iz vasi. S tem so jim izkazale čast, kot si prebral v uvodu. 
Za razliko od grških kolegov večglavi bogovi naših prednikov niso postali protagonisti slavnih bajk, ki bi navdihovale svetovno umetnost. Pravzaprav je takih zgodb v naši zgodovini zelo malo. Večina jih pripoveduje o nižjih mitoloških bitjih, bogovi pa so kar nekam izginili. Obstaja sicer tako imenovana Velesova knjiga, ki pokriva dogodke od 7. stoletja pred našim štetjem naprej, a ne velja za kredibilen dokument. Ustno izročilo se je v stoletjih zelo preoblikovalo in izgubilo, saj štorij niso pravi čas zapisali. Kriv je tudi gradbeni material. Za razliko od brez­časnih Stonehenga, piramid, Akropole, Koloseja in celo posameznih menhirjev se je slovanski les v stoletjih krasno recikliral, ne glede na to, kako velike hramove so bili naši praočetje z njim postavili. Takisto so se v prah povrnile lesene upodobitve bogov, z njimi pa dobršen del naše historije.
Entiteta, ki kroji svet in življenje na njem, je obi­čajno povezana z vremenom, konkretno z nevihto, ki je bila za ancientnega človeka pred našim štetjem verjetno najmogoč­nejša sila narave. Bog – Gromovnik je tako ostal vrhovno bajeslovno bitje pri raz­ličnih indoevropskih ljudstvih, kljub temu, da so se ta začela v prvih stoletjih našega štetja razseljevati proti zahodu ter razvi­jati nove jezike in religije. Vz­hodni Slovani so na to mesto postavili Peruna. Njemu je bil posvečen če­trtek in so ga imenovali perundan. Taisti dan je v germanskih jezikih posvečen  grmečemu Thoru. Vzporednico lahko potegnemo do grškega Zevsa, ki ga takisto upodabljamo s strelami. Nekateri Slovani so namesto Peruna častili Sva­roga in njegovega sina Svarožiča. Določeni viri slednjega imenujejo Radegost, kar pomeni, da gre za boga gostoljubja. Ta ni bil neznan niti prednikom Slovencev, saj kronike izpričujejo obstoj tega lastnega imena na Koroškem. Beseda je padla v oko Tolkienu, ki je tako poimenoval enega svojih veščev Srednjega sveta.
Na seznamu božanstev sta se znašla dva lika, ki imata nečloveško več glav: Svetovid in Triglav. Prvi je imel kar štiri, za vse strani neba, slednji pa tri, da je obvladoval raj, zemljo in podzemlje, ki jih Valvasor imenuje prav, jav in nav. Pričakovali bi, da v slednjem ždi absolutno zlo, kot ga ima krš­čanst­vo v podobi hudiča. Za Peruna je tak nasprotnik morda Veles, spet drugi to vlogo pripisujejo Dabo­gu, čeprav nihče od njiju ni v celoti negativen. Še najbolj so se Slovanom tresle hlače pred vladarico smrti in zime – Morano. Mora je ena od njenih oblik, ki tako kot germanski demon z imenom Mare pono­či sede človeku na prsi in ga zaduši, čemur danes rečemo (nočna) mo­ra ali po angleško nightmare. Njene prijaznejše nasprotnice so boginje Mokoš, Živa in Ves­na. Te se najpogosteje omenjajo kot skrbnice žens­kih opravkov, pomladi in novega živ­lje­­nja, zato rus­ka beseda vesna še danes pomeni pomlad.

Skriti slovanski svetovi objavljeno: Joker 282
januar 2017

poglavja članka:

Uvod

Prekrstite pogane!

okvirčki:

Panoptikum