Revija Joker - Skriti slovanski svetovi

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Skriti slovanski svetovi

Prekrstite pogane!
Nič kaj rožnato zagotovo ni bilo življenje srednje­evropskih staroselcev, ko so se srečali s Slovani in vsemi njihovimi bogovi. V škofovski poslanici iz 10. stoletja so prišleki opisani takole: “Ti grozni ljudje, Slovani, so vstali zoper nas; s poganstvom so oskrunili Kristusove cerkve … Preplavili so nam ozemlje. Kristjanom sekajo glave in jih nosijo žrtvovat.” Odkar je Rim prevzel krščanstvo za edino zveličavno vero v soseščini, se je ta pridno širila. Z ognjem in me­čem, če je bilo treba, vsekakor pa z žegnano vodo. Vsem poganskim bogovom so bili dnevi šteti. Eden resnejših poskusov, da bi naši predniki ohranili panteon v fizični in duhovni obliki, je bil Vladimirjev hram v mestu Novgorod. Ruski car se je še v zadnjih zdihljajih prvega tisočletja oklepal stare vere, častil bogove svojih prednikov in si poleg žena po stari šegi omislil osemsto priležnic. Popolnoma heretič­no, če pomislimo, da je bil v tem času politeizem v glav­nem že izbrisan z obličja stare celine. 
V preganjanju drugih ver ni ničesar racionalnega. Ljudje so bojijo nepoznanega, tuji običaji pa so dostikrat videti barbarski. Če so še v nasprotju s prepričanji drugih, je motiv za vojno na dlani. Tako so se kristjani odzvali na slovanske molit­ve ob pozla­če­nih lesenih malikih. Prav tako so jim bili nerazumljivi daritveni obredi, dasi so mnogi očaki Stare zaveze počeli isto. Moteče je bilo predvsem to, da Slovani poznajo mnogo bo­žans­tev, medtem ko krš­čanst­vo odločno predpisuje vero v enega samega Boga. Da je tudi ta tridelen, takrat bržda ni pomislil nihče. Kljub vsemu v dokumentih iz 13. stoletja najdemo zapise, da se ljudstvo na Slovenskem še vedno zateka k poganskim verovanjem, kar pomeni, da mu krščanstva niso povsem vsadili niti 'meč, sekira in lopata'.
Katoliške taktike pri prekrščevanju so bile raz­lične. Za začetek so škofje neumorno skrbeli za rušenje poganskih hramov in gajev. Neka zgodba govori o ženski, ki je po takem bogoskrunstvu zlat Triglavov malik skrila v hrastovo duplino, da ga cerkveni oblastniki ne bi našli. Tem se je nato zazdelo čudno, da doma­či­ni častijo drevo, in so početju hitro naredili konec. Ampak rodnoverstvo je bilo kljub vsemu tako trd­no, da ni papežem skozi leta ostalo nič drugega, kot da so slovanske, kakor mnoge druge brezbožne praznike razglasili za svoje. Zimski solsticij se je spremenil v Božič in tako od začetka do kraja koledarja. Perun pa se je umaknil svetemu Iliji, ki je v pravoslavni veri najbolj čaščen svetnik. Če na Ilijino sekajo strele, pravijo, da cilja hudiča. Prešernova Valjhun in Črtomir nazorno predstavita, kakšno mesarsko klanje se je zgodilo, če se je kdo preveč vroče boril za staro vero, “za črte, za bogove nad oblaki.” Počasi je le pos­ta­lo jasno, da bo večni ogenj vsem starim bo­žanst­vom moral ugasniti.

Preostanki preteklosti 
Car Vladimir je naposled obupal in odposlancem naročil, naj se razgledajo, kakšne religije se gredo drugod po Evropi. Muslimani mu niso bili všeč, ker so prestrogi in prepovedujejo alkohol, židom pa je očital, da jih je Bog zapustil in so zato izgubili Jeruzalem. Navdušili so ga le ortodoksni kristjani s Hagio Sofio v Konstantinoplu. In tako so Rusi dobili novo vero, hram pa je končal v trskah. Nekoč mogočni bogovi so bili zrinjeni s prestola, a poleg njih je med ljudmi živelo verovanje v nižja mitološka bit­ja, ki so se skozi bajke ohranila do današnjega dne. Najprijaznejše v njih so vile: rusalke, rojenice in sojenice. Ljudi nagrajujejo za dobra dela, a jih v nasprotnem primeru kruto kaznujejo, s čimer kažejo svojo demonsko naravo. Saj poznaš tisto belokranjsko pesem: "Vile so mu srce vadile …" Po njih je dobila ime literatom ljuba jama Vilenica. 
Če med božanstvi ni bilo nobenega superzlobca, jih je med temi nižjimi bitji dovolj. Najbolj znan je gotovo povodni mož, ki je zaslovel v Prešernovi predelavi, v resnici pa je ta pravi gospod v primerjavi z bajeslovnim. Srhljiva so predvsem bitja, ki nastanejo s preobrazbo človeka. Slovani so menili, da se lahko posameznik po smrti spremeni v vampirja, nekakš­ne­ga zombija, kar so skušali preprečiti s prekopavanjem kosti in zabadanjem količkov skozi srce. V slovenski Istri poznajo izraz štriga, ki pomeni čarovnico, a je po etimologiji soroden romunskemu izrazu za krvosesa. Čarovnice so pri nas precej bolj pogoste kot vampirji. Take se lahko že rodijo ali moči pridobijo kasneje. Poleg navedenih obstaja še skupina križancev med ljudmi in živalmi. Mednje sodijo pasjeglavci, vedomci in volkodlaki, katerih najljubša pijača je človeška kri. Z njihovim menijem bi se strinjali zmaji, ki jih do srednjega veka ni bilo veliko in so povezani predvsem z nastanki mest. Najstarejši zmajski pošastin pa je verjetno ruski spremljevalec Jage babe, imenovan Čudo-judo. 
Da ne bi preživele le zgodbe o nagravžnih stvorih, se nekateri že od 19. stoletja zavzemajo za kompletno obuditev stare vere. V Rusiji in Ukrajini določene skupine prisegajo na Velesovo knjigo, lesene deš­či­ce, ki naj bi izpričevale resnice predkrščanskega poganstva, čeprav se domneva, da gre za ponaredke. Nekatere častilce povezujejo s skrajnim rasizmom in antisemitizmom. Ti so si po nacističnem zgledu za svoje aktivnosti spet izposodili simbol kolovrata, ki ima enak izvor kot svastika. Slovenski staroverci so nekoliko bolj miroljubni in se od 2005 zavzemajo za boljše poznavanje izročila. Zato redno praznujejo slovanske praznike, v okolici Šentjurja pa so postavili 6,66 metra visok Perunov malik iz lesa. Po drugi strani določena bitja doživljajo renesanso zaradi ime­na ali simbolike, ki jo vsebujejo. Tako o Kresniku verjetno ne bi vedeli dosti, če ga ne bi oživili pri časopisu Delo in po njem poimenovali nagrade za najboljši roman. Filmsko upodobitev je doživel leta 2014 kot prvi tovrsten projekt, ki je dosegel cilj na Kickstarterju. To pa ni edini film na to temo, kajti triindevetdesetega je Morana posodila ime slovenski grozljivki. O kurentih nadalje vemo zvečine le to, da so pustne maske in da prihajajo s Ptuja. Spo­četka pa je bil Kurent bog glasbe, ki je sčasoma postal navaden preganjalec zime. 
Razne mitologije ostajajo prisotne tudi na jezikovni ravni, o čemer je izdatno govoril prejšnjemesečni uvodnik. Krščanstvo in antika sta nam dala celo vrs­to fraz in besednih zvez in od Rimljanov smo povzeli imena mesecev. Grščina in latinščina sta nasploh praktični, ko je treba poimenovati novo podjetje ali blagovno znamko. Odmev slovanskega bajeslovja pa ne seže dlje od imena Vesna in rože perunike, dasi je Ministrstvo za šolstvo našlo navdih v mitologiji in projekt za  učenje biologije poimenovalo Svarog. Tu pa tam si je božansko ime nadela kakšna metalna skupina, par pa so jih podelili bak­renemu orodju za vrt. Toliko je vredna naša rodna vera! 

Pelinasta perspektiva
Folklora davnih prednikov je precej skrivnosten del naše zgodovine. Škoda, da smo v celotnem slovanskem svetu uspeli izgubiti toliko informacij o tem, kakšna je bila naša mitologija, ko so naši pradedje še gazili travo po Panonski nižini. Toda že drobci, ki jih poznamo, nam razkrivajo zanimivo in razvejano kulturo nekoč enotnega ljudstva. Našli smo magične uroke, bogove, ki skrbijo za dobro letino, ter krvoločna bitja, ki prežijo na lahkomiselne otroke. Slovanska mitologija ima vse elemente dobre zgodbe, kot jih poznamo iz drugih kultur. A vseeno te dobre zgodbe ni nikjer. Zdi se, da smo Slovani pozabili na poreklo, čeprav bi iz njega lahko naredili veliko reč, kakor so to zmogla mnoga, celo precej manjša ljudstva.
Naša folklora vsebuje čudovite motive v arhitekturi hramov, dizajnu malikov in simbolov. Bajeslovna bitja s svojimi zgodbami ponujajo izhodišča za so­dobne interpretacije v literaturi in filmu, jezikoslovje pa ponuja vpogled v neke daljne čase, ko smo kot narod šele klili iz tistega ajdovega semena. Izročilo daje skupini ljudi korenine, ki jih, roko na srce, Slovenci kar ne najdemo, čeprav smo pod Alpami ustvarili obljubljeno deželo, o kateri so govorile bajke iz predkarpatskih časov. Treba pa je imeti močne korenine, če hočemo rasti in cveteti. Je že res, da smo se udomačili v evropskem krščanstvu, a hkrati ne bi smeli pozabiti, da nas prav stara slovanska mitologija povezuje z velikim kosom sveta in s časom, ko smo bili ljudje od vzhoda do zahoda brat­je. Slovanski kolovrat se vrti. In vse, kar se je že zgodilo, se morda nekoč znova spet vrne.

Skriti slovanski svetovi objavljeno: Joker 282
januar 2017

poglavja članka:

Uvod

Prekrstite pogane!

okvirčki:

Panoptikum