Revija Joker - Jakuze

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Jakuze

Yattsu ku san
Zanimivo dvojnost se torej gredo jakuze, kar izvira iz njihove romantično obarvane zgodovine. Sami pravijo, da se ta začne pred nekako štiristo leti, v času vladavine mogočnega vojaškega diktatorja – šoguna Ieyasuja Tokugawe. Ta je po silnih vojnah v 17. stoletju poenotil deželo in cesarju vzel levji delež moči. Toda v mirni dobi se mnogi japonski vitezi, samuraji, niso najbolje znašli. Menda se jih je brez vojne zaposlitve znašlo blizu pol milijona! Številni so postali razbojniki, ropali so po vaseh in terorizirali prebivalstvo. Pri tem ni šlo vedno za ronine, samuraje brez gospodarja, kajti ni manjkalo takih, ki so bili v resnici v šogunovi službi, le da so operirali po svoje. Njihovi strahovladi so se uprle gruče mladeničev iz posamičnih vasi, ki so jih vodili starejši, v vojskovanju neizurjeni pripadniki raznoraznih poklicev, od uradnikov do krčmarjev. Ali pa so v vlogo zaščitnikov naselij stopili delavci na riževih poljih, med katerimi ironično ni manjkalo nekdanjih samurajev. Današnji 'klasični' jakuze trdijo, da so potomci teh 'protojakuz' in da ohranjajo njihovega duha, pa tudi duha tistih samurajev, ki so ostali častni. No, zgodovinarji pravijo, da je ta vez za lase privlečena, saj da je šogun tovrstne partizane kmalu zatrl. 

Domala vsi člani organizacij jakuz so moški. Tipič­no nosijo elegantna oblačila, pod katerimi skrivajo tetova­­že. Žensk je za vzorec, pravijo jim 'starejše sestre'.

Drugi vir jakuz po njihovih lastnih trditvah sega v 18. stoletje, v naslednjo generacijo 'plemenitih plebejcev'. V večjih naseljih je delovalo dvoje skupin revnih, deprivilegiranih in problematičnih osebkov: kockarji in krošnjarji (prodajalci drobnih predmetov iz košar oziroma s stojnic). Prvi so se razporedili ob večjih cestah, drugi na trgih mest, ki so v mirni dobi doživljala razcvet. Sčasoma so se oboji povezali v večje grupe in nato med seboj. Z rastočim vplivom in premoženjem so si nekdanji reveži in delinkventi lahko privoščili najemanje vojaške zaščite, s čimer so se iz žrtev prelevili v plejerje. Nič več niso samuraji na njih opravljali tsujigirija ('uboja na križišču') – okrutne navade, ko so svoja nova rezila preizkušali tako, da so meni nič tebi smrt razrezali nedolžne ljudi na ulici. Na povzpetnike so mnogi gledali s prezirom in zaničevanjem ter jim nadeli vzdevek 'yakuza', 'ničprida'. Prihaja iz stare igre s kartami hanafuda, prav tiste, s katere proizvodnjo je kariero pričel Nintendo! Tam najslabši rezultat treh podobic znaša 8, 9 in 3, kar nekoliko prilagojeno da zloge ya – osem, ku – devet in san – tri. A jakuze si tega niso gnali k srcu, saj so imeli preveč dela z rastjo in ureditvijo. Temelji, ki so jih postavili pred več sto leti, za številne med njimi veljajo še danes. 

Samuraji so bili elitni vojščaki višjih slojev, ki ohlapno ustrezajo evropskim vitezom. Če so izgubili gospodarja, so iskali drugo službo in se ne tako redko pridružili (proto)jakuzam, kjer so se izkazali z bojevniškimi spretnostmi.

Ideja za pusta
Jakuze so se podobno italijanski mafiji organizirali v družine. Na vrhu je bil in je še vedno boter, sledijo starejši in mlajši bratje ter otroci. Vendar so to zgradbo oplemenitili s prvino oyabun-kobun, kar dobesedno pomeni 'odnos med očetom in otrokom'. Starejši oyabun, ki je že član organizacije, daje nasvete, pomaga in ščiti, mlajši kobun, ki je vanjo rekruti­ran, pa je oyabunu v zameno zvest brez zadržkov in vprašanj. Zvezo, v kateri odseva tradicionalno pat­ri­­arhalna japonska družina, pomaga vzpostaviti ob­red pitja riževega vina sakeja, spoj pa je močnejši kot pri samurajskem razmerju med fevdnim gospodarjem in vazalom. Danes sistem številni jakuze izkoriščajo, da sirote in otroke z ulice čustveno privežejo nase. Do te mere, da zanje prestrezajo krog­le kot živi ščiti in zanje romajo v zapor. Natanko tak scenarij predstavi igra Yakuza 0, okvirno pa je jin­jangovsko relacijo oyabun-kobun uporabil George Lucas za Vojno zvezd, kjer imajo temačni sithi enega samega učenca. 

S cvetličnimi kartami hanafuda se je moč iti številne igre. V eni od njih rezultat 893 pomeni najnižjo vrednost in od tu izvira naziv 'jakuza', ničprida.

Večina gotovo ne ve, da ta odnos najbolj pripada jakuzam. Celo na Japonskem se je njihova vloga ljudskih herojev skrčila, za kar je več razlogov: ma­nj­šanje pomena tradicije, vzpon novodobnih barab z manj zadržki, staranje prebivalstva, pomik z ulič­nega kriminala v finančne mahinacije. Na zahodu pa so itak bistveno bolj znani samuraji in nindže, v ka­tere se šemi karnevalska deca. Da bi jih jakuze pri tem nadomestili, je malo možnosti. Črni gvanti in meči so pač dosti bolj praktični od celotelesnih tetovaž ter simuliranih amputacij. Poleg tega jakuze nimajo značilnih orožij, kot so samurajske katane in nindžarski šurikeni, niti noše, po kateri bi jih lahko nemudoma prepoznali. Nič kaj junaški in epski heroji niso, marveč bolj žalostni antijunaki, ki se v veliki meri prebijajo iz dneva v dan in svoje rabote op­ravljajo, ker drugega ne znajo ali jim ne preostane. Toda njihov svet je edinstven, poln dvojnosti in fas­cinantnih podrobnosti. Čeprav so jakuze v srži nič­pride, bi bila Japonska brez njih siromašnejša.

Japonci v Botru? Mogoče, tudi za sicilijansko mafijo je značilno, da je izšla iz zaščite prebivalstva pred oblastjo. Drugače so se jakuze sčasoma razpasli izven Japonske, zlasti po Ameriki, kamor so elegantno skočili prek Havajev.

Jakuze objavljeno: Joker 284
marec 2017