Revija Joker - Mednarodna vesoljska postaja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Mednarodna vesoljska postaja
...
Nekje po nebu drsi grozd kovinskih cistern. Vsebuje ranljivo človeško meso, krhke kosti in njim v bran nekaj najbolj naprednih, pekoče dragih tehnologij sploh. To je Mednarodna vesoljska postaja. Najdražji predmet vseh časov. Odskočna deska Zemljanov v vesolje. Tudi McMunga, če bo nekoč napraskal dovolj penezov.

Ko je prvi kos Mednarodne vesoljske pos­taje (MVP) dospel na nebo, smo še nabijali Quake II na katodnikih. Pa vendar se od leta 1998 ni postarala kot pentiumi, marveč še danes blešči kot eden najkompleksnejših, tehnološke meje rušečih projektov vseh časov. Pa tudi najdražjih. Čemu so velesile zanjo pripravljene skuriti 150 milijard evrov, se vpraša marsikdo. Odgovor je dolg in tako poln presežnikov, da celo ti hit­ro postanejo plehki. Drobna čumnata sredi črnine ni nič manj kot zaletna steza za veliki skok v novo ero: dobo človeštva kot večplanetarne, vesoljeplov­ne vrste. Na predvečer revolucije narode namesto v cepitev in militarizacijo vsemirja pelje proti slogi, vrednoti, ki bo kmalu na težki preizkušnji. Njena prihodnost je sicer vprašljiva, saj države tuhtajo, ali je res vredna štirih milijard evrov letno, ko pa je toliko alternativ – od lačnih ust na Zemlji do razis­ko­vanja vabečih Marsa in Meseca. Toda mar si člo­veštvo lahko privošči, da na lastnem nebu nima stal­ne postojanke?

Takole je videti Slovenija z Mednarodne vesoljske postaje. (Pogled je s severovzhoda.) Mej med narodi od tod ni. Astronavti so izvežbani fotografi in redno vihtijo objektive. NASA posnetke brezplačno deli z javnostjo, v njenih bazah pa je moč najti praktično vse koščke Zemlje v različnih ločljivostih. Včasih na njih ugledaš celo posamezne avtomobile! Le južnega in severnega pola ni na podrobnejši vpogled, saj MVP ne leti čeznju.

MVP ali ISS (International Space Station) je v osnovi struktura iz nekaj kovinskih valjev in panelov sonč­nih celic, ki kroži okoli Zemlje na višini med 330 in 435 kilometri. Valji so znotraj opremljeni s sistemi za vzdrževanje življenju prijaznih razmer za od tri- do šestčlansko posadko. Astronavti in kozmonavti so poskusni zajčki za ugotavljanje, kako vesolje vpliva na človeško telo, in garači, ki opravljajo vzdrže­val­na dela ter vodijo stotine znanstvenih poizkusov. A za nas v svetovnem občinstvu vse skupaj poteka sila rutinsko. Privadili smo se njeni podobi, ne trznemo, ko vsake pol leta dobi novo posadko. V časnikih ne odzvanja več. V medijih ne odzvanja več. Še pred nekaj leti je bila izstrelitev rakete proti njej novi­ca v pomembnih medijih, zdaj se odplakne v poplavi zemeljskih tegob. To ni slabo, saj dokazuje, da MVP uspeva v svojem pos­lanstvu. Ves čar in namen projekta je namreč narediti potovanje in bivanje tako varno, da ga ne opazimo več. Da je naslednji vzlet rakete tja gor zanesljiv in samoumeven kot čarter z Brnika. Za to se gre med drugim zahvaliti seriji vesoljskih postaj in tveganjem astronavtskih pionirjev, ki so se včasih razleteli na milijon koščkov. Poglejmo, kako je štorija pripeljala do izpolnitve človeš­ke­ga sna: bivati na nebu.

Rojstvo Mednarodne vesoljske postaje, 6. december 1998. Ruska Zarja je na levi, združena je z ameriškim Unityjem. Slednji ima povezovalno vlogo: je hodnik s številnimi luknjami, na katere so se kasneje poveznili drugi uporabniki. Štiri leta zatem ima postaja že vse tri značilne elemente: habitate, ogrodje in celice. A razporejeni so precej drugače!

Mednarodna vesoljska postaja objavljeno: Joker 287
junij 2017