Revija Joker - Mednarodna vesoljska postaja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Mednarodna vesoljska postaja

Tehnična velikanka
MPV je daleč največja človeška struktura v vesolju, saj bi prekrila nogometno igrišče in segala dvajset metrov v zrak. Tehta 420 ton, torej kot deset tankov slovenske vojske M84 skupaj, ter zagotavlja za skoraj tisoč kubičnih metrov ljudem prijaznega prostora. To je primerljivo s štiristo kvadratov velikim stanovanjem in je štirikratnik Mira. Sestavljena je iz milijonov delov, ki se jih ne da ravno kupiti v Merkurju; razvili so jih nalašč zanjo in ekstremne razmere. Tisoče je nadalje rezervnih delov, saj je poglavitna mantra vesolja redundanca oziroma to, da ima vse pomembno svojo kopijo, po možnosti dve. Večina strukture je narejena iz aluminija, da je masa manjša. Takšnih je ducat votlih modulov z ozrač­jem, ki so bistvo postaje in zagotavljajo življenjski prostor. Njihovi zidovi sestojijo iz 1,3 milimetra aluminija in okoli deset centimetrov izolacije iz kevlarja, kovinskih folij ter kopice podrobnosti. Plast ščiti pred mikrometeoroidi, do centimetra velikimi košč­ki v orbiti, ki imajo smrtonosni potencial. Za primer katastrofalnega trka sta na MVP obešeni dve kapsuli za pobeg in nekajkrat so se že zatekli vanju. Omenjena izolacija varuje še pred ionizirajočim sevanjem, a kljub temu ga astronavti dnevno prejmejo toliko kot na tleh v enem letu. 

Vesoljski čolniček, delovno živinče ZDA med letoma 1981 in 2011, tukaj privit na MVP. V orbito je lahko ponesel 27 ton in osem ljudi. Leta 2003 je med spustom razpadel, kar je za dve leti ustavilo gradnjo. Rusi so izdelali raketoplan Buran, ki pa ni nikoli parkiral na postaji. Testno in brez posadke je po­letel le enkrat, leta 1988, nakar je zmanjkalo rubljev.

Svečana pojedina. Vesoljci zvečine goltajo prašnate zvarke ali paste iz tube, včasih pa dobijo kaj svežega, kot je tale paradižnik. Škarje so na mizi zato, ker so obroki razporejeni v plastične ovoje. Vse je privezano ali prilepljeno na mizo, sicer bi odlebdelo. Nihče si ne želi presenečenja v obliki letečih rezil! Še manj pa fekalij, ki pri opravljanju potrebe nočejo navzdol, zato se lajšajo v sesalce. Darovalci trdega se morajo privezati na školjko, da jih med opravilom ne odnese. Tekočine pobere cevka z drugačnima nastavkoma za moške in ženske.

Drugi pomemben sklop MPVja je kar 108 metrov dolga struktura iz kovinskih opornic, neke vrste vz­dr­­ževalni jašek. Vanj so pritrjene stvari, ki lahko obstanejo v vakuumu: kontejnerji rezervnih delov, komunikacijska vez s kopnim, logistični žerjavi. Zelo pomembni so radiatorji toplote, ki postajo hladijo. MVP jih nujno potrebuje, saj odlično izolirano not­ranjost greje nešteto električnih naprav. Toplotno energijo odvaja sistem s tekočim amonijakom – voda lahko zaledeni – do panelov, ki jo oddajo v obliki infrardeče svetlobe. Tretji ključni sklop so štirje kom­pleti sončnih celic, ki ustvarijo do 120 kilovatov enofazne električne energije, zadosti za štirideset gospodinjstev. Ker postaja hitro spreminja položaj glede na Sonce, se ves čas obračajo proti njemu, v temi pa elektrončke hranijo nikelj-vodikove baterije. 

Zgornji bleščeč valj sta japonski in evropski laboratorij, sredinska struktura je je zvečine ameriška, spodnji del pa ruski. Veliki sončni paneli skrbijo za energije, manjši ’beli’ pa so hladilne površine. Postaja leti na približno 360 kilometrih višine po nižji Zemljini orbiti, ki se sicer razteza med 160 in 2000 kilometri višine. V tem delu je še 800 aktivnih satelitov in na milijone koščkov vesoljskih smeti. Če je možnost trka s posameznim kosom več kot 1 proti 10.000, se mu MVP aktivno ogne. Za en krog okoli Zemlje porabi 92 minut.

MVP nenehno komunicira s tlemi. Tamkajšnji in­že­nirji imajo vrhovni nadzor nad informacijskimi sistemi in oddaljeno upravljajo s postajo, ko je treba. Stik z ameriškim delom omogoča devet posrednikov, geostacionarnih satelitov okoli Zemlje na oddaljenosti 36.000 kilometrov. Ruska flota iz časov Mira je propadla. Njihov del se zanaša le na anteno in nekaj sprejemnih postaj v Rusiji, kar omejuje dosegljivost. Internetna povezava je deset megabitov gor in tri dol, zato lahko gledamo nenehen videoprenos, zgoraj pa ne zamudijo prvenstva v nogometu. Le na Counter-Strike z orbito ne računati, saj je ping res slab. MVP je nadalje op­re­m­ljen z radiopostajo. Ko prečka nebo, ga lahko kontaktira vsak radio­amater, in marsikdo dejansko dobi vesoljca na linijo.

Tako so leta 2006 prišravfali nov del danes 108 metrov dolgega kovinskega ogrodja. Da jih ne kam odnese, so delavci vidno pripeti z žico, za vsak slučaj pa imajo še raketni nahrbtnik, ki ga upravljajo z veselo palico. Skoraj dvesto takih vesoljskih sprehodov je bilo treba izvesti za sestavljanje in vzdrževanje MVPja, skupaj pa so potrošili tisoč dvesto ur.

Mednarodna vesoljska postaja objavljeno: Joker 287
junij 2017