Revija Joker - Mednarodna vesoljska postaja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Mednarodna vesoljska postaja

Rutina nenavadnosti 
Astronavti so zanimivi sogovorniki, ki razložijo, kako se v orbiti zasuka na glavo stotine zemeljskih samoumevnosti. Šele ko se osvobodimo Newtona, se zavemo, kako pomembna organizacijska prvina je tež­nost. Že navadno tipkanje po računalniku je brez oprijema nemogoče, ker golo dotikanje tipk telo potiska nazaj. Vse mora biti pritrjeno, sicer bi bil zrak poln neželenih projektilov, in hrana nedrobljiva, v nasprotnem primeru bi se košč­ki zavlekli vsepovsod. Koncepta gor in dol sta nesmiselna, kar draži sistem za ravnotežje, polni sinuse, zateka obraz in lep čas povzroča slabosti. Prav tako okoli glave zastaja og­lji­kov dioksid, ki bi na Zemlji s konvekcijo odtaval navzgor, zato se potniki ne smejo dolgo zadrže­vati na istem mestu. Težavo lajša vrsta ventilatorjev, posejanih po postaji; so môra vsakogar, ki ga moti že pihanje klime v avtomobilu. Slednji na MVPju sploh ne bi spali. Astronavti umetno noč pre­ždijo v za telefonsko govorilnico velikih čumnatah, ki so ekstra prepihane, pa še privezani so, da jih ne premetava.

Veteranski Sojuz sprejme tri ljudi vseh narodnosti. Pravo katere države prevlada, če Nemec oklofuta sosednjega Rusa? Odgovor je tako kompliciran, da si še pravniki ne želijo takšnega dogodka. Zato so v sporazum države vključile določilo, ki v primeru nastale škode, telesne ali na napravah, vse strani enostavno oprosti. Če pa bi se zgodilo kaj res hudega, denimo umor, bi se morali vpleteni državi sporazumeti, kje in kako naj poteka postopek. Kaj pa jezik? Uradni jezik na ISSu je angleščina, na Sojuzu pa ruščina, tako da morajo vsi poznati oba.

Vesoljci so izjemno zaposleni. Vsak dan je vnaprej načrtovan do minute natančno. Ravnajo se po londonskem času, deloma kot kompromis med Washingtonom in Moskvo, pa tudi zato, da sploh imajo za telo pomemben bioritem. Ob šestnajstih sončnih vzhodih na dan ga je težko vzdrževati samodejno. 'Vstajajo' na komando z Zemlje ob šesti uri, olajšajo se nad sesalcem in se po ocvrtih jajcih v prahu prelevijo v znanstvenike ali hišnike. Kakor zemeljske nepremičnine je treba postajo vzdrževati: priviti vijak, zamenjati iztrošeno vezje in predvsem veliko, veliko čistiti. Po stenah denimo brstijo bakterije in raznovrstne plesni. Slednje niso nedolžne, saj so se navadile razjedati kovine in gumo! Poleg oddajanja smradu, ki je bil pregovorna značilnost Mira, lahko uničijo izolacijo. Najbrž se noben astronavt ni prijavil za pozicijo, da bi se ukvarjal z gospodinjsko krpo in čiščenjem urina, a to je orbitalni vsakdan. Pri znanstvenem delu pa upravljajo z res ogromno pos­ku­si, ki vzporedno potekajo na MVPju. Pravzaprav je pretežni del modulov namenjen ravno znanosti, zato postaji pravijo 'orbitalni laboratorij'. Podjetja plačujejo mastne denarje za eksperimente, kako se nekatere redke kovine in dragocene snovi sestavljajo v mikrogravitaciji in kako se prepisujejo proteini. Išče se temna snov, vzgaja solata, bakterije, varijo cepiva ... Na seznamu je več kot tisoč dvesto vnosov. A kritiki opominjajo, da zares odmevnega odkrit­­ja na ta račun še ni bilo, cena pa je visoka. 

SpaceXovo plovilo Dragon se približuje MVPju, kjer ga bo zgrabila robotska roka in ga posadila na primerno priklopno mesto. Zadnji del, opremljen s paneli sončnih celic, prinaša tri tone tovora. Kasneje ga bodo napolnili s smetmi in ga poslali zgoret v atmosfero. Sprednji del pa je kapsula, kamor bodo dali dragocenejše predmete za vrnitev na Zemljo, največkrat opremo znanstvenih poskusov. Kapsula je opremljena s toplotnim ščitom in padali, ki bodo omogočile mehek pristanek v morju. Dragon je edino plovilo, s katerim lahko vračajo tovor na Zemljo. Kmalu bodo v njej začeli odmetavati še astronavte.

Manj pogosti, čeprav nujni, so vesoljski sprehodi. Včasih je treba kaj postoriti na zunanji strani. Takrat se astronavti v modulu za dekompresijo vtaknejo v sto dvajset kil težke skafandre, iz katerih naprave pred odhodom izsesajo zrak. Celoten postopek vključuje kar štiristo korakov, kar je obenem povedno za splošen odnos Nase do človeškega raz­is­kovanja vesolja. Agencija skuša čimveč tveganj odstraniti s filigranskim načrtovanjem, zaradi česar je vesoljska industrija neprimerno varnejša od letalske. Temu navkljub je početje tvegano. Človek je tam zunaj prepuščen sebi in včasih mora postati McGyver ali umreti. Italijan Luca Parmitano se je denimo leta 2013 med sprehodom skoraj utopil. Puščajoča cevka mu je v čelado nabila dva lit­ra teko­čine, v oči, na nos in usta, da ni več gledal in komajda dihal, še manj pa komuniciral težave. Zgolj po spominu in sila previdno, da mu voda ne bi povsem zaprla dihal, je počasi prilezel do lopute in se v zadnjih sekundah rešil dušečega objema. Spet drugega vesoljeplovca je zalil strupeni amonijak, tretji je izgubil torbo z orodjem, slednje je postalo nevarno za okolico … A ko potegnemo črto, še nihče ni umrl; še več, vsi o sprehodih poročajo kot enem najbolj navdihujočih doživetij, ki posamezniku dejansko spremeni pogled na svet. 

V primerjavi s tole živalco smo ljudje šleve. Počas­ni­ke so med misijo na MVP poslali v vakuum vesolja, kjer so preždeli deset dni. Ne le, da jih je večina preživela okolje, kjer bi mi pomrli v nekaj minutah. Po vrnitvi na Zemljo so se veselo razmnoževali. V orbito so romali tudi ščurki, ki so po dveh generacijah pospešili razplod in postali surovejši ter hitrejši.

Po končanem delu ni počitka, temveč obvezni dve uri in pol težke telovadbe na kolesu brez sedeža ali tekočem traku, na katerega so pripeti z vzmetmi. Okrepčajo se lahko opoldne in ob osemnajsti uri, pri čemer na mizo pade dvesto različnih jedi in pijač, vseh dehidriranih in zato pripravljenih pod (vrelo) vodo ali konzerviranih. Baje je hrana precej pus­tega okusa, tudi zato, ker je voh v breztežnosti manj učinkovit. Jedci si pomagajo s tekočima soljo in pop­rom, prašnatih začimb ni. Po večerji spet ses­tan­kujejo, treba je organizirati naslednji dan, in če obveznosti niso dokončali, jih lahko v večernih urah. Sicer pa imajo na voljo čas za strmenje skozi okno ali e-pošto. Ob petkih zvečer imajo celo urice za filme. Astronavte najbolj grudijo rutina in obremenitve, ki zažirajo v mentalno zdravje. Številni poročajo o občutku ujetosti, celo halucinacijah in privohih.  

Nasa kani govno uporabljati kot gnojilo za gojenje rastlin, slično kot v filmu Mar­sovec. Že zdaj na MVPju izpopolnjujejo plantažne sisteme, ki bodo nekoč korist­ni na drugih svetovih ali dolgoprogaških vesoljskih ladjah. Je pa vzgoja težavna, saj seme ne ve, v katero smer vzkliti, voda se dobro vpija dobro v prst …

Mednarodna vesoljska postaja objavljeno: Joker 287
junij 2017