Revija Joker - Mednarodna vesoljska postaja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Mednarodna vesoljska postaja

Hud biznis
MVP ne more obstajati, kaj šele delovati brez stalnih obiskov s kopnega. Na ameriški strani so – zgodovinsko gledano – večino dela opravili štirje Space Shuttli. Pravzaprav so jih v osemdesetih letih razvili prav zaradi vesoljske postaje. Kot velikokrat uporabni raketoplani bi morali poceni izvajati orbitalno dostavo. A kasneje se je izkazalo, da so čolnički pregrešno dragi, kar petsto milijonov dolarjev na polet, med drugim zato, ker so dajali delo desettisočglavi množici zaposlenih na tleh. Vseeno so jih uporabljali in med letoma 1998 in 2011 so imeli s sedemintridesetimi poleti z izstrelišča Kennedy Space Center na Floridi ključno vlogo pri tvorbi ISSa. Upokojili so jih na začetku desetletja in s tem izgubili zmožnost prevoza ljudi. Odtlej so Američani za taksislužbo prisiljeni plačevati Rusiji 70 milijonov evrov po vozovnici za kapsulo Sojuz. Zadeva ima močno politično konotacijo: Rusi so denimo ob robu krize v Ukrajini čez lužo zagrozili, da lahko svoje astronavte na MVP pošiljajo kar s trampolinom, če jim ni kaj povšeči, poleg česar zapitek dražijo. NASA že od leta 2010 mrzlično kanalizira denar zasebnikom, da bi čimprej razvili patriotske kapacitete. Muskov SpaceX rezlja Crew Dragon, Boeing pa Starlinerja, a oba zamujata. Poletela naj bi z letom 2019. 

Kitajska se uči, predvsem od Rusov, zato je razvila kup opreme, precej podobne Sojuzom in slični medvedji robi. Na fotografiji je raketa Dolgi pohod, ki je lani izstrelila postajo Nebeška palača 2. Prav letos je njena predhodnica, Tiangong-1, nekontrolirano padla dol, kar so Kitajci kar nekaj časa skrivali. Nič ne de, čez tri leta naj bi postavili svojo prvo modularko.

Bolje kaže na tovornem področju. Ta vozila so motorizirani kontejnerji brez sistemov za preživetje posadke. Večino uporabijo samo enkrat, saj po odklopu s postaje zgorijo v ozračju, zato so manj zahtevni za izdelavo. Največ tlake opravi ruski Progress, ki lahko ponese le dobri dve toni robe, a je zato pogost obiskovalec z rečmi, ki jih astronavti potrebujejo sproti, denimo paradižniki. Kar sedemdeset Progressov je že poletelo z zgodovinskega izstrelišča Bajkonur v Kazahstanu. Evropa je imela dokaj zmogljivi ATV z osmimi tonami kapacitete, ki pa ni več v uporabi, saj bo postal servisni modul na ameriški vesoljski ladji Orion, namenjeni na Mars in dlje. Japonci imajo šestih ton zmožni Kounotori (Bela štorklja), Američani pa dvoje zasebnikov: Muskov osnovni Zmaj in Cygnus podjetja Orbital ATK, ki zmoreta po tri tone. Vsi ti so vkup prispevali zgolj osem­­indvajset dostav. 
Letno v povprečju pride do štirih izstrelitev s posadko in desetih oskrbovalnih. Vesolje pa pri tem ne povzroča glavobola samo astronavtom. Tudi države na polno zašvicajo, ko je treba plačati račune. Za postajo letno samo ZDA odštejejo 3,5 milijarde ev­rov, ostali svet dobro milijardo. To je polovica celotnega državnega proračuna Slovenije! Večji del zneska je skozi leta vedno šel za oskrbo in se torej kanalizira neposredno v raketno ter vesoljeplovno industrijo, s čimer državni keš vzpodbuja visokotehnološka delovna mesta in napredek. Vpra­ša­nje, če bi danes slavni SpaceX še obstajal brez milijardnih pogodb z Naso za dostavo futra in robe lačni šesterici! In kaj bo z vsemi omenjeni, ko MVP krepne?

Nekako tako bo videti Mednarodna vesoljska postaja na zadnjem potovanju. Trenje z atomi ozračja jo bo seg­relo, zato bo zažarela in izgorela, a ne povsem. Nekaj trdovratnih kosov, kot so povezovalni moduli, bo verjetno udarilo na tla. Deorbitiranje mora zato biti nadzorovano in usmerjeno v Tihi ocean, saj lahko ostanki padajo po šest tisoč kilometrov dolgem območju. Rusi so za deorbitiranje Miru priklopili plovilo Progress in z njim nadzorovano zavirali. Tako je Mir začel hitrost in višino izgubljati prav nad Tihim oceanom. ZDA se pri Skylabu niso izkazale, saj je roba deževala po Avstraliji, mediji pa so zagnali paniko. Poškodovanih na srečo ni bilo.

Mednarodna vesoljska postaja objavljeno: Joker 287
junij 2017