Revija Joker - Poči gonobe

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Poči gonobe

Magmatski ejakulat
Magma se na prostem besedoslovno spremeni v lavo. Ta je še vedno vroča okoli tisoč stopinj in zaradi visoke viskoznosti teče zelo počasi. Relativno hitro strjevanje, ki ne omogoči izločanja mineralov in več­­jega kristaljenja, ustvari drugačne magmatske kamnine od žarje pod zemljo. Med njimi sta najbolj znana andezit in bazalt. Zaradi neenakomernega ohlajanja, različnih primesi in podlag lava pušča za seboj izjemno zanimive strukture in vzorce. Eden od takih pojavov je obsidian. To je vrsta vulkanskega stekla, ki ima zaradi izredno majhnih kristalov lahko skoraj molekularno debelino. To ga naredi za odlično rezilo zoper zmaje in nemrtve. A kljub temu, da je reka razbeljene tvari najbolj tipična in navidez grozeča ognjeniška nevarnost, lava v resnici naredi bore malo škode in vzame komaj kakšno življenje. Njeni tokovi so namreč le redko hitrejši od hoje in daljši od desetih kilometrov. Mori in vpliva na okoliš vse drugo, kar privre na plano.

Zemlja je vulkansko aktivna. Nekateri kraterji so dejavni neprestano, drugi nas presenetijo. Od začetka stoletja je bilo šest izbruhov z žrtvami, največ – 353 – leta 2002 v Indoneziji. Zadnji je se je zgodil pred tremi leti na Japonskem, od koder je pričujoča fotografija. Brez predhodnega trzljaja je eksplodirala supervroča voda pod izletniško goro Ontake in na sončen dan vzela 63 pohodnikov.

Velik morilec je piroklastični tok vročih plinov, kap­ljic lave in pepela, ki zaradi teže drvi po pobočju s hitrostjo petsto kilometrov na uro in s temperaturo do tisoč stopinj požge več deset kilometrov terena. Ta zračni pojav je v trenutku ubil večino Pompejcev in takisto 30.000 prebivalcev pod karibsko goro Pelee. Slednja je leta 1902 terjala največji vulkanski davek preteklega stoletja. Tragedijo številka dve pa je leta 1985 povzročil drugačne vrste tok. Za 23.000 vaščanov, stanujočih pod kolumbijskim ognjenikom Nevado del Ruiz, je bila usodna velikanska količina vulkanskega blata, imenovanega lahar. Do tega pride, ko zmes pepela in drobirja najde tekočo vodo, s čimer volumen poveča za štirikrat. Lahar je pogost pojav, kajti izbruhe redno spremlja dež in voda staljenih ledenikov. Pirokolastičen material, ki zajema vse izbruhane trdne delce, so prav tako og­nje­niške bombe. Tonski kosi magme so dokumentirano leteli kilometre daleč, dočim so manjše skale našli več petdeset kilometrov od kraterja. To je kajpakda rušilno in smrtonosno, vendar statistično ne povzroča uničenja. 

Dasi v splošnem velja, da ognjeniki nastajajo na prelomnicah, obstajajo tudi taki daleč od njih. Vzrok zanje so tako imenovane vroče točke, mesta posebej žarkega plašča, ki topi skorjo in občasno pogleda na plano. Zanimivost vročih točk je, da so statične, medtem ko se plošče nad njimi premikajo, zato ista točka tekom milijona let naredi niz vulkanov. Tako je nastalo havajsko vulkansko otočje. Tamkajšnji ognjenik Mauna Loa ni samo največji, marveč je z devetimi kilometri od vznožja pod morjem do vrha najvišja gora na svetu. Tiho je že par desetletij, medtem ko je na slikah krater Kilauea na glavnem otoku Hawaii, iz katerega se brez premora cedi od leta 1983. Lava je v tem času prekrila dobrih sto kvadratnih kilometrov, uničila eno vas in par cest, a po drugi strani privabila tisoče turistov, ki na njej pečejo klobase.

Daleč najbolj obsežen naravni vpliv ob izbruhu imajo v zrak spuščene snovi. Eksplozije, ki odrobijo vrh ognjenika, znajo ustvariti več deset kilometrov visok steber peklenskega dima. Čeprav od plinov največji delež predstavlja vodna para, so prisotne druge, nevarnejše snovi. Mnogokrat je nezaznaven og­ljikov dioksid, ki se je sproščal skozi vrzeli v tleh, pobil cele vasi ter črede. Žveplov dioksid se po drugi strani spremeni v naravi neprijazen kisel dež. Največja grožnja oblaka pa je vulkanski prah: mikroskopski delci, ki se ujamejo v zračne tokove strato­sfere (nad osemnajst kilometrov višine) in jih raznese na tisoče kilometrov daleč. Tam lahko prah ostane precej časa, saj je nad oblaki, in z zastiranjem oziroma odbijanjem sončnih žarkov povzroči ohladitev, celo globalno. Ohromiti nas zna že majhen izbruh kubičnega kilometra materiala. Spomnimo se islandskega Eyjafjallajökulla, katerega pepel je leta 2010 za teden dni prizemljil sto tisoč severno­atlantskih letov.

Vulkanizem ima pozitivno plat, saj na površje dvigne in ustvari mnogo koristnih surovin. Magmatske kamnine so načeloma boljši gradbeni material od sedimentnih. Vulkanski pepel kljub dušenju pljuč in motorjev v manjših količinah pognoji prst s koristnimi minerali. Veseli smo takisto toplih vrelcev in blatnih kopeli. In nenazadnje nas navdušujejo gejzirji. Ti nastanejo, ko bližina magmatskega žepa segreje podtalno vodo, nakar jo pritisk v curku požene navzgor. Ko se komora napolni, se pojav ponovi. Yellowstonski curek Old Faithful izbruhne skorajda sleherno minuto, sosednji Grand Geyser pa na deset ur.

Poči gonobe objavljeno: Joker 288
julij 2017