Revija Joker - Nilske kronike

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Nilske kronike

Vršac nilske dežele
Veličina nilske civilizacije je bila opazna že v starem kraljestvu, ki je nastopilo 2868 pr. n. št. (ti veki so kajpakda umetna delitev sodobnih zgodovinarjev in takratni prebivalec ne bi o njih vedel ničesar). V tistem času se je pričela zidava velikih palač in grobnic, za katere je bil zaslužen polihistor in prvi poznani arhitekt Imhotep. Prav on je za kralja Džoserja zgradil prvo stopničasto piramido, nasledniki pa so ga posnemali. Večina od dobrih stotih piramid je nastala prav v starem kraljestvu, in sicer v severnem, spodnjem toku, kjer je ležala prestolnica Memfis, vključno z največjimi tremi v Gizi. Vera je v posmrt, ki je definirala staroegipčansko družbo in njeno zapuščino, je dobila zagon. Poleg temeljev prepoznavne arhitekture so takrat definirali tudi značilno profilno upodabljanje. Te slikarije so pravzaprav del sporočanja, vkup s hieroglifi, ki so prav tako dobili svojo dokončno obliko v tem zgodnjem obdobju. Poleg klesanja so jeli uporabljati tudi papirus in prvi najden tovrsten dokument govori o gradnji velike piramide.

Vera je vselej naročnica umetnosti. Začelo se je z prikazovanjem faraonov in božanstev, pri čemer so že zgodaj definirali svoj 'naravnostni' slog. Ta se skozi tisočletja ni spremenil: noge in glava so bili profilni, torzo pa gledan od spredaj. Risarji perspektive niso poznali, marveč so pomembne figure upodabljali večje od ostale raje. V to plos­kovno umetnost brezšivno sodijo hieroglifi, ki opisujejo podobo in obratno. Slike so mno­gokrat pravzaprav veliki znaki oziroma določe­valniki. Nekatere risbe so v resnici stripi, saj so zapisani hieroglifi izustki oseb. Ironično pa je, da so najboljše slikarije po stenah grobnic, torej brez namena, da bi jih kdorkoli gledal.

Dasi se staroegipčanska država zdi enotna tvorba ves čas svojega obstoja, je doživela mnogo pretresov, ki jih zgodovinarji označujejo kot zaključke ome­njenih dob oziroma vmesna vremena. Ponavadi so bili krivi slabotni vladarji ali odsotnost naslednika, kar je povzročilo vzpon lokalnih knezov. Več­krat je kraljevina zato razpadla, prestolnica se je pre­selila vsaj dvajsetkrat in prav tako razburkana je bila religija. Sveta mesta, osrednji bogovi in kraji vnebovzetij so se menjali celo znotraj iste dinastije. Deželo je občasno oslabila še igra narave v obliki epidemij in slabih žetev. Suša, ki je okoli leta 2200 pr. n. št. prizadela vse bronastodobne kulture severne poloble, je staro kraljestvo pahnilo v stolet­je kaosa. Šele na milenijskem prelomu se je vnovič ob­likovalo povezano in močno srednje kraljestvo. Velika sprememba v družbi je bila demokratizacija posmrtnega življenja, ki je po novem postalo dosegljivo raji in ne zgolj eliti. Pomemben tedanji dogodek pa je še množična preselitev Kanaancev v Egipt, kar skozi svetopisemsko povest pozna sleherni kristjan.

Ankh in Horovo oko sta najbolj poznana egipčanska simbola. Prvi predstavlja življenje in večnost ter ima kot hieroglif enak pomen, Horov uč pa je pisni znak za moč, zdravje in zaščito. Obema znamenjema, ki so ju Egipčani uporabljali kot amuleta, se pripisuje mnogo mističnih podtonov in matematičnih vzorcev. Vendar gre za kasnejšedobne ideje in kulte, o katerih ob Nilu živeči zelo verjetno ni vedel ničesar. Še tretji poznan znakec je skarabej, po naše govnač. V njegovem kotaljenju krogle govna so videli prispodobo vzhajajočega sonca, zato je bil takisto priljubljen. Vsekakor pa ti hrošči niso bili mesojedi stražarji grobnic, kot videvamo v filmih.

Obdobje srednjega kraljestva je končal prvi vojaški vpad tujskega naroda v Egipt. V 18. stoletju pr. n. št. so spodnje Ponilje s sinajskega konca zavzeli Hiksi, in faraon, ki je zbežal v južne Tebe, jim je služil kot vazal. A v tem je bilo nekaj koristnega. Inozemci so Egipčanom predstavili moč dveh orožij, ki jih sami dotlej niso uporabljali: loka in bojnega voza. Domorodci so naposled uspeli pregnati neprijatelja iz črne dežele in pričelo se je najbolj veličastno obdobje, novo kraljestvo. Egipt se je tistihmal razpotegnil daleč v zlatorudno Nubijo na jugu (današnji Sudan) in na severu čez Sirijo do Anatolije. V tem veku med leti 1550 in 1077 pr. n. št. so se zvrstili najbolj znameniti kralji: vladarica Hačepsut, Ehnaton z ženo Nefretete, ki sta za kratek čas uvedla enoboštvo, mladi Tutankamon, veliki vojskovodja Tutmozis III. in najmočnejši faraon, Ramzes II. Sov­­raž­ni­ka na domačih tleh niso imeli, zato so se vojevali na tujem, pretežno na Levantu, od koder izhaja par zelo podrobno opisanih bitk in prva poznana mirovna pogodba v zgodovini človeštva. Prav tako so te­daj zgradili mogočen tempeljski kompleks v Karnaku in svoja posmrtna bivališča preselili v novo nekropolo, slavno Dolino kraljev.

Prvi popis bitke izvira iz časa novega kraljestva, iz 15. stoletja. Takrat so Egipčani potolkli Kanaance pri kraju Megid. Tristo let kasneje je Ramzes II. pri sirskem Kadišu z nekaj tisoč bojni vozovi slavil nad Hetiti, kar so različni pisarji opisali tako natančno, da je to najbolje dokumentiran spopad starega veka. Po dogodku sta ljudstvi sklenili mirovno pogodbo (1280 pr. n. št.), prvi poznan tovrsten dokument v dolgi hištoriji človeškega vojskovanja. Sporazum je bil zapisan v dveh izvodih, v hieroglifih in v akadskem klinopisu, pri čemer sta se ohranila oba.

Nilske kronike objavljeno: Joker 289
avgust 2017