Revija Joker - Nilske kronike

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Nilske kronike

Zamorski, perzijski in grški faraoni
Moč imperijev se enkrat konča in za stari Egipt je bila prelomnica okrog leta tisoč pred našim štetjem. Eden od razlogov za začetek propada je bila slaba založenost z lesom, ki je bil ključnega pomena za taljenje nove kovine, železa. Obenem je takrat vz­hodno Sredozemlje pretresel niz dogodkov, ki je pre­trgal trgovinske poti in zaustavil razvoj mnogih kultur. Dorska plemena so recimo uničila mikensko civi­lizacijo v Egeju in Grčijo potisnila v nekajstoletni temni vek. Oslabljeno Hetitsko kraljestvo v Mali Aziji je prav tako odprlo prihod novim, nemiroljubnim plemenom. A najbolj so obalne dežele prizadeli sr­b­o­riteži z morja. Ti so bili različnih izvorov, tja do Čr­ne­ga morja, vendar se jih je po egipčanskih zapisih prijel naziv pomorska ljudstva. Sprva zgolj roparska so kmalu osvajala in uničevala po celotnem Levantu. Eni od njih so bili Filistejci, tisti neobrezanci, ki so nadlegovali Davida v Bibliji. Dodatno so Egip­ča­­nom zavdali libijski Berberi, nakar so razkosano in politično opešano deželo v 8. stoletju kratkomalo zavzeli južni podložniki Nubijci. S tem je bilo enotne, pravorodne egipčanske države za vekomaj konec, s čimer se je v zgodovinopisju pričela tako imenovana pozna doba.

Faraoni Novega kraljestva so vladali pretežno iz Teb in Memfisa, Ehnaton in Ramzes II. pa sta ustanovila last­­ni mesti, prvi Akhetaten, drugi Pi-Ramzes. Bolj so bili složni pri svojem večnem počitku, ki so ga vsi našli v Dolini kraljev. V tistem času so namreč na zahodnem bregu Nila nasproti Teb (današnjega Luksorja) zgradili novo, bolj priročno nekropolo. V tistih jamah, vklesanih v apnenčaste stene, so pokopani največji egipčanski vladarji. Na žalost so bili grobovi, izvorno polni vrčev cekinov, hrane in drugih dragotin, izropani že pred tri tisoč leti. Edinole Tutankamonova grobnica je bila nedotaknjena, saj so vhod kmalu po smrti po naključju zadelali. V njej je bilo več tisoč artefaktov, od para svežih spodnjih gat do bodala asteroidnega porekla. Največja najdba pa je bila krsta iz čistega zlata, katere del je znana posmrtna maska mladega faraona.

Kar nekaj faraonov je bilo potlej črno-nubijskih, vladali pa so iz sudanskega kraja Napata, kjer so si po zgledu starih kraljev sezidali piramide. Toda na vz­ho­du je sčasoma zrasla moč Asirije in 670. pr. n. št. je njihova vojska zavzela bregove Nila vse do Teb. Za njimi so prišli Babilonci z znanim kraljem Nebukadnezarjem II. na čelu, nakar si je v 6. stoletju pr. n. št. celoten bližnji vzhod podjarmila velesila Perzija. Ta je skoraj dvesto let vladala Egiptu in četudi so perzijski kralji sedeli v domači Suzi, so se vsi imeli za faraone, vključno z Darejem in Kserksom. Domačini jih niso marali in so leta 332 pr. n. št. po­zdra­vili novega okupatorja črne dežele, Aleksandra Makedonskega. Ta se je oklical za faraona in Amonovega sina ter zgradil svežo prestolnico Aleksand­rijo. Ko je veliki vojskovodja kmalu zatem umrl, je ta del sveta prevzel njegov general Ptolomej in spo­čel ptolomejsko, grško dinastijo vladarjev. 

Helenizem je Egiptu po zamorskih in perzijskih zavojevalcih godil. Grki so ob sredozemski obali sezidali novo glavno mesto Aleksandrijo, ki se je razvila v kulturno prestolnico širšega prostora. Danes je drugo največje egiptovsko mesto, s starimi vremeni pa jo povezujeta spomina na 100-metrski svetilnik, ki se je uvrstil na spisek sedmih čudes, in legendarno knjižnico. Prvega so podrli srednjeveški potresi, neprecenljivo biblioteko pa zažgali vandali.

Novi upravitelji so bili pametni in niso hoteli na silo izpodriniti egipčanskih šeg, marveč so jih helenizirali. Tako je na primer nastal kult Serapija, Ozirisa v klasičnogrški podobi. Aleksandrija se je pod Grki razvila v glavno trgovsko mesto Sredozemlja in center znanja, kar sta pričala takrat zgrajena svetilnik in knjižnica. Egipt, četudi ne več izvorni, je v grškem veku zacvetel in bil pravzaprav najbolj privlač­na de­že­la antičnega sveta. Kot poslednja konkretna fara­onka je prestol leta 51 pr. n. št. zasedla Kleopatra, ki je s prijateljevanjem z Julijem Cezarjem zmagala v državljanski vojni proti lastnemu bratu in mo­žu ter začasno odvrnila rimsko invazijo. Po njegovi smrti se je spečala z nesojenim naslednikom Markom Antonijem. Ko sta proti Oktavijanu izgubila pomorsko bitko pri Akciju, sta oba naredila samomor. Egipt je leta 30 pred našim štetjem postal rimska provinca in glavna žitnica. Zadnji faraon na papirju, no, papirusu je bil najstniški Cezarček, sin Kleopat­re in Julija, a ga je dal Oktavijan za vsak primer ubiti.

Poleg številnih egipčanskih motivov v prenekateri igri sta bili tipično ponilski dve, obe strateški mestogradilnici. Pharaoh (1999) je bil v druge barve preoblečen Caesar od razvijalca Impressions, Immortal Cities: Children of the Nile pa so pet let kasneje udejanili isti ljudje v novi firmi Tilted Mill. V obeh smo furali civilizacijo ob Nilu, kar je zajemalo tako poljedelstvo kot gradnjo spomenikov in bavljenje z božanstvi. Temeljna razlika je bila v 3D-grafiki, zaradi katere se je slednji naslov slabše postaral.

Nilske kronike objavljeno: Joker 289
avgust 2017