Revija Joker - Nilske kronike

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Nilske kronike

Egiptolog Napoleon 
Zgodovinar Herodot je v svojih zapisih pel hvalnico “pokrajini, ki premore več znamenitosti kot katerakoli druga” in s čudenjem mogočnim spomenikom in tajinstvenim zapisom spodbudil tamkajšnji turizem že več stoletij pred Kristusom. Dasi je doba zlatega, originalnega Egipta minila že tisočletje prej, so bili grški in rimski upravitelji nad deželo in njenimi skrivnostmi navdušeni. Ni čudno, da se je čaš­če­nje starih božanstev in celo balzamiranje nadaljevalo še v naše štetje. Po novejših grobnicah denimo obstajajo mnoge kombinirane slikarije z Anubisom v ploskovnem, reliefnem stilu, dočim je pokojnik upodobljen klasično od spredaj. Celo kasneje, v koptskem obdobju, so nastajale risbe in kipi, ki so zgodnje krščanstvo spajali s faraonskimi motivi. A izročilo živaljeglavih božanstev je naposled jenjalo s cesarjem Teodozijem, ki je koncem četrtega sto­letja prepovedal poganska verovanja in zaprl vsa svetišča Amonove druščine. Krepko tisočletje so bili staroveški dogodki z Nila le stran zgodovinopisja, starodavno zapuščino pa je prekrila puščava. 

Eden od egipčanskih ’izumov’ je obelisk, štirioglat steber s piramido oziroma ’pragričem’ na vrhu, ki je krasil vsako svetišče. Po pravilu so bili monoliti, torej iz enega kosa skale, in tehtali več sto ton. Rimljanom so se dopadli, zato so jih lepo število razvozili naokoli. Najbolj opazen je tisti, ki stoji sredi Trga Svetega Pet­ra v Vatikanu. Prav tako poznane so Kleopatrine igle, ena na pariškem trgu Place de la Concorde, druga v londonskem Westminstru in tretja v njuroškem Centralnem parku. (Nimajo veze s Kleopatro, saj izvirajo in novega kraljestva tisoč let prej.) Ljubljanski obelisk ni iz starega Egipta, niti ne washingtonski, ki je v resnici stavba iz 1888.

Prihodnji upravitelji Egipta niso izkazovali spošto­va­nja do starodavnih dosežkov. Tako kristjani kot muslimani so namreč črtili in često uničevali vse, kar je bilo poganskega. Svetišča so se spremenila v cer­kve ali mošeje, nekdo je sfingi odbil nos, zunanje kamne s piramid so uporabili za gradnjo Kaira, največja katastrofa pa so bili požigi aleksandrijske knjižnice, ki so uničili najbogatejše skladišče znanja starega veka. A po Napoleonovi egipčanski kampa­nji, na katero je vzel sto petdeset učenjakov, se je faraonski duh prebudil. Nastopilo je široko zanimanje za tajne piramid, bajne zaklade in nerazumljivo pisavo, ki jih je veke prekrival pesek. Žal je to naredilo tudi precej škode, kajti pustolovci so se mno­žič­­no vrgli v uničujoče prekopavanje in plenjenje. Številni najbolj poznani artefakti, kot sta kip Nefretete in kamen iz Rosette, so za časa turške, francoske, britanske in nemške okupacije odšli v tujino, kjer so še dandanes. Največjo zbirko nilskega izročila seveda hrani muzej v Kairu. 

V Nubiji, na skrajnem jugu egiptovskega imperija, je dal Ramzes II. v skalo vklesati dva orjaška templja, ki ju danes poznamo kot Abu Simbel. Z njima se je poklonil Amonu in južnim sosedom pokazal veličino države, pa tudi svojo, zakajti 22-metrski kipi na pročelju prikazujejo njega. Kljub masivnosti so na svetišči pozabili že mnogo pred našim štetjem in ko so ju odkrili v 19. stoletju, je iz peska gledal le skrajni vrh. (Menda je kraj dobil ime Abu Simbel po dečku, ki je vodil arheologe.) Zadnje poglavje templjev pa je prišlo sredi 20. stoletja. Nilski jez bi namreč objekta poplavil, zato je pod Unescom leta 1964 stekel največji restavratorski projekt v zgodovini. Oba hribčka so razrezali na 20-tonske bloke in vse skupaj premestili lučaj stran. Še vedno sta objekta enako poravnana in ko 22. februarja in 22. oktobra vanju posije sonce, osvetli vse kipe razen boga podzemlja.

Dasi je v dobršni meri raziskana in odkrita ter ducatkrat izropana poslednja ped Ponilja, egiptomanija še traja. Znanstveniki z najnovejšimi tehnologijami preverjajo DNK in druge lastnosti starodavnih trupel, zagovorniki ancientnih astronavtov iščejo leteče krožnike med hieroglifi, navadni ljudje pa imajo možnost kot nikjer drugod zgoščeno občudovati bogato mogočnost človeštva iz davnega veka. Pri tem pomaga naravni dejavnik: suha klima prastaro dediščino uspešno varuje pred zobom ča­sa, celo zvitke, tkanine in hlebčke kruha. Vpliv Egipta se resda ne more meriti z grškim in rimskim, a v kulturi in umetnosti vseeno obstaja, naj gre za vrsto obeliskov po svetu, lasvegaški hotel Luxor ali filme o mumijah. Vera starih Ponilčanov, da jim bodo vklesana imena in ohranjena trupla prinesla večno življenje, se je izkazala za pravilno.

Assassin’s Creed Origins bo na videz sicer vseboval vso glorijo starega Egipta, od piramid in spomenikov do šeg in verovanj. Vseeno pa je dobro vedeti, da to ne bo predstava iz bronaste dobe drugega tisočletja pred štetjem, ko je bil Egipt na višku svoje kulturne in vojaške moči, marveč iz časa Kleopatre. Tisto so zadnji trenutki tritisočletne države, tik preden jo osvojijo Rimljani. Obetavna zgodovinska igrica izide 10. novembra.

Nilske kronike objavljeno: Joker 289
avgust 2017