Revija Joker - Zbogom orožje - stoletnica čudeža pri Kobaridu

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zbogom orožje - stoletnica čudeža pri Kobaridu
...
Konec oktobra 1917 so centralne sile na zahodu naše dežele dosegle silni preboj italijanskih bojnih črt, ki jih je ponesel skoraj do Benetk. Grizli si iz svoje kaverne ogleda eno od velikih bitk prve svetovne vojne.

Te dni mineva sto let od največje bitke, ki se je kadarkoli zgodila v naši deželi, silovitega preboja avstro-ogrskih in nemških čet pri Kobaridu. Na fronti, ki je dobila ime po tamkajšnji reki Soči, so se krvavi spopadi vlek­li že dve leti. Ves čas so italijanske sile napadale utrjene gorske in kraške položaje sil habsburške monarhije, ki so jih branili vojaki z vseh koncev in krajev cesarstva, tudi mnogo Slovencev. Enajst velikih ofenziv so pretrpeli, vendar jim je uspelo ohraniti večino ozemlja. Takšna obrambna vojna ni mogla trajati v nedogled in septembra 1917 so poveljniki centralnih sil začeli kovati načrt za napad. Kar se je zgodi­lo oktobra, zahodna fronta ni videla vse od za­čet­­nih nemških uspehov iz leta 1914, in v Italiji je 'caporetto', laško ime za Kobarid, še danes sopomenka za katastrofalen poraz. Na drugi strani pa se je bitke prijelo ime čudež pri Kobaridu, saj je us­­peh presegel vsa pričakovanja napadalcev.

Preludij k Soči 
Razlog za prvo svetovno vojno ni bil sarajevski atentat na Franca Ferdinanda, marveč spletke v vladnih kabinetih evropskih sil. Človek, ki je bil verjetno najbolj odgovoren za začetek Velike vojne, je bil na­čel­nik avstrijskega generalštaba, nesposobni Conrad von Hötzendorf. Srbiji je dotlej hotel napove­dati vojno kar šestindvajsetkrat. Vendar še zdaleč ni bil edini, ki je is­kal vojno. Nemci so kanili napasti Rusijo, ki se je naglo posodabljala in gradila železnice, s katerimi bi vojsko učinkovito mobilizirala. Francoze je skelel poraz iz leta 1871, ko so iz­gubili Alzacijo in Lo­reno, bali pa so se tudi ras­toče moči nemškega kaj­zerja Viljema. Angleže je skrbela izgradnja železnice Berlin-Bagdad, ki bi Nemcem omogočila dostop do nafte. Z njo bi lahko izgradili mornarico, ki bi ogrozila britansko premoč. Rusi si vojne sicer niso želeli, a so v njej videli priložnost, saj bi hkrati ošibili Os­manski imperij in povečali vpliv med Slovani na Balkanu. Poleg velikih sil so imeli svoje ambicije še Italijani, Bolgari, Romuni ter seveda ZDA, ki so ravno začele močno prodirati na mednarodno sceno. Skratka, oder za krvavi ples je bil postavljen in ko je počilo iz Principove pištole, je strel odjeknil po vsem svetu. 
Italija je bila pred vojno del trojnega obrambnega zavezništva z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, vendar so se prek tehnikalij izmuznili obvezam. Pustili so se snubiti obema stranema, za antanto pa so se poleti 1915 odločili iz dveh razlogov. Prvi so bila obljubljena ozemlja, drugi pa predvidevanje, da je Avstro-Ogrska po hudih porazih v Galiciji in Srbiji na kolenih in da bodo proti njej dosegli lahko zmago. Podaniki kralja Viktorja Emanuela III. so se proti silam ostarelega Franca Jožefa II. borili na dveh frontah, alpski na severu in soški na vzhodu. Pomembna jim je bila predvsem slednja, saj je vrhovni poveljnik Luigi Cadorna skoval napoleonski načrt, kako bo z zavzetjem Gorice prodrl do Trsta in Ljubljane ter tako ogrozil Dunaj. Plan je lahko imel v dobi strojnic, bodeče žice in silne, zgoščene artilerije le eno posledico – na stotine tisočev mrtvih in pohabljenih.

Italijanska vojska je v možeh praktično ves čas uživala premoč 2 : 1, bistveno slabše pa je bila založena s strojnicami in topovi. V času bitke pri Kobaridu je imela 850.000 vojakov, dočim je na avstro-nemški strani preboj izvedlo 350.000 borcev.

Krasna si, bistra hči planin
V vojni pred stoletjem sta bili sovražni sili vkopani v medsebojno povezanih rovih, obrambne linije pa so bile ponavadi vsaj tri. Med položaji je ležala nikogaršnja zemlja, razbrazdana od artilerijskih kraterjev. Bila je polna bodeče žice, ki je ustavljala pehoto, krile pa so jo strojnična gnezda in topništvo. V to temeljito priprav­ljeno mesoreznico so sprte strani pošiljale trope mla­dih, delno izurjenih nabornikov, običajno v čelnem naskoku. Napredovanje se je po vsaki ofenzivi merilo v metrih, nekatere obrambne črte pa se skoraj vso vojno niso premaknile. To se je dogajalo na razbrazdanem, hribovitem Krasu in na alpskih pobočjih, kjer so bili položaji zaradi jam in nagiba domala nezavzetni. Skalovje je pač nudilo izvrsten zaklon, visoki vrhovi pa pregled nad terenom. 
Kljub vsemu temu je bil Cadorna povsem prepričan v uspeh. Domneval je, da se bo njegova vojska, dvakrat večja od sovražne, sprehodila čez obrambno črto načetih avstro-ogrskih čet. Taktične ukane in močna podpora so se mu zdele pritlehne in podle, saj vojak le z naskokom pokaže nezlomljivo voljo. Poleti 1915 so italijanske sile napadle na vsej črti med Krnom in Tržaškim zalivom. Kljub nekaterim uspehom je cesarska vojska zdr­ža­la in po prihodu okrepitev ter novega poveljnika, spo­sobnega Svetozarja Borojeviča von Bojne, tudi odbila laški nalet. Vzorec se je ponavljal naslednjih deset soških bitk. Kljub trmi in terorju, ki ga je Cadorna izvajal nad lastno vojsko, kriveč jo za neuspehe, mu je po petih porazih postalo jasno, da preboj ne bo mogoč brez topništva. Avstro-Ogrska je namreč dr­žala izjemen obrambni položaj, imela je dovolj artilerije in solidno logistiko, saj sta šli čez one konce kar dve železnici. 

Najbolj grozljiv trenutek prvosvetovnovojnega soldata je bil, ko je moral 'čez rob'. Italijanski poveljnik je bil velik zagovornik juriša in na desetine tisočev mož je izgubilo življenje v bodeči žici, razmesarjenih od strojnic in topništva.

Tod sekla bridka bodo jekla
Spomladi leta 1916 je minilo že pet ofenziv brez vidnega uspeha Italijanov. Avstrijci so kmalu zatem izvedli tako imenovano kazensko ekspedicijo, ki bi s severa skozi Alpe prodrla do Benetk in laško armado ujela v žep. Skoraj jim je uspelo, nakar so jih makaronarji odbili praktično do izhodišč­nih položajev. K temu je pripomogel znamenit napad Brusilova, ko so Rusi skoraj povozili avstro-ogrske sile v Galiciji. Hötzendorfu tako ni ostalo drugega, kot da vojaštvo premesti iz Alp na vzhod, Italijani pa so v tem zagledali dobro priložnost in v šesti ofenzivi kon­č­­no zavzeli utrjeno Gorico. Del te bitke je znameniti spopad pri Doberdobu, ki je terjal mnogo življenj pretežno slovenskih branilcev. Čeprav je bil napad za Lahe razmeroma uspešen, velja za verjet­no največjo izgubljeno priložnost vojne. Tedaj bi Cadorna resnično lahko prodrl do Ljubljane, saj je bila Vipavska dolina nebranjena. Vendar so Ita­lijani tri dni čakali, von Bojna pa je tačas uredil in utrdil bojno črto. V naslednjem letu je sledilo pet velikih napadov, noben ni uspel. Enajsta bitka na So­či se je kon­čala septembra 1917 z zasedbo Banj­ške planote.

Soška fronta je bila med geografsko najbolj razgibanimi, saj je tek­la od alpskih vrtov vse do obmorskih ravnin. Kljub temu, da je terjala več kot pol milijona žrtev, je bila dolgo skoraj nepremična.

Stanje v avstro-ogrskem cesarstvu je bilo kritično. Med slabim ducatom narodov, ki so živeli pod isto dvojno krono, je že tako prihajalo do nesoglasij. Pomanjkanje in žrtve, ki so jih prinesli spopadi, pa so strasti prignale do vrelišča. Poveljnik nemških sil Paul von Hindenburg je ocenil, da je edini način, da svoje zaveznike ohranijo v vojni, poraz italijans­ke armade. V septembru so si linijo ogledali nemš­ki strokovnjaki in ugotovili, da zaradi topništva, vkopanega v votlinah, in močnih gorskih polo­žajev najboljšo možnost za uspeh nudi napad s pli­nom. Kot primeren kraj za preboj so izbrali Bo­vec, saj je od tam v smeri proti Stolu tekla dobr­a cesta vse do Benečije. Borojevi}u se je pridružil Otto von Below z novonastalo 14. arma­do, ki je združevala devet avstrijskih in šest nemških divizij. Svoje priprave so začele tudi zlovešče posebne enote iz nemške 35. plinske pionirske brigade.

Za preboj so Nemci in Avstrijci pripravili kratko, mogočno topniško baražo. Na voljo so imeli več kot sto tisoč granat z bojnim plinom, a je ta predstavljal le petnajst odstotkov municije, ki so jo nad Italijane izstrelili v sedmih urah.

In ti mi boš krvava tekla
Cadorna je vedel, da se na Soči nekaj pripravlja. Sli­šal je, da centralne sile premeščajo vojsko z ruske fronte. Vendar je še vedno užival veliko prednost v mo­žeh, ki so držali izvrstne obrambne položaje, zato si s tem ni belil glave. Priča­ko­val je samomorilski frontalni naskok na vrhove planin, kot jih je rad izvajal tudi sam, ne napada po dolini, ki je bil nemogoč zaradi utrjenih gorskih pozicij. Na drugi strani sta von Below in Borojevi} svoje sile skrbno skrivala. Vojaki so bili pripravljeni, trenirani v novi jurišni taktiki, ki je predvidevala napredovanje brez ustav­ljanja za ščitenje bokov – to naj bi opravil drugi val pehote. Pripravljene so imeli ročne granate, plamenometalce in strojnice, zbrali so municijo za hitro, a silovito baražo in, seveda, bojni strup. Med njimi je bil eden od junakov bitke, po­ročnik Erwin Rommel, ki je imel nalogo s svojo četo zasesti vrhove Kolovrata, Stola in Matajurja.

Med prvim napadom so centralne sile uporabile bojni plin. Fosgen je bil smrten, klorazin pa je prodrl skozi vse filtre ter s kihanjem in bruhanjem prisilil vojaka, da je snel masko. Kombinacija je bila grozljiva in povzročila paniko med branilci.

Načrt je predvideval zaplinjenje celotne Soške doline od Bovca do Tolmina ter od Kaninskega podgorja do Žage. Tako se je idilična alpska dolina v noči na 24. oktober spremenila v pekel na zemlji. Ob dveh zjutraj je megleno noč obsijala svetloba topov. Nad nasprotnika so poslali prvo salvo granat s strupom, nanje pa se je z nasprotnim obstreljevanjem odzvala obramba. Vendar je bil odpor kratkotrajen, kajti plin je opravil delo. Oblak je pronical v jarke in kaverne ter moril italijanske vojake. V nekaj minutah po kemičnem napadu je bilo mrtvih že blizu tisoč branilcev, ostali so se pognali v paničen beg. Zjutraj je avstrijsko topništvo znova sprožilo silovit ogenj, tokrat z eksplozivnimi granatami in šrapneli, ki so trgali bodečo žico. Dve uri kasneje je napadla pe­hota, med njimi veliko Štajercev. Odpor so zlomili po krvavi uri spopa­dov s pomočjo mariborskega 26. strelskega polka.

Pri Kobaridu so se proslavili nemški jurišniki s svojimi agresivnimi taktikami. Rommel je denimo s svojo četo sto petdesetih mož v dveh dneh zasedel štiri gore, zajel devet tisoč ujetnikov in skoraj sto kosov artilerije, sam pa je izgubil le šest vojakov.

Kri naša te pojila bo 
Po začetnem preboju je vojska centralnih sil naglo napredovala v smeri Bovca, Kobarida in Tolmina. Do konca prvega dne so prečkali kar petindvajset kilometrov! Kmalu so zasedli okoliške vrhove, tri dni po začetku ofenzive pa je padla gora Breški Jalovec. Po tej izgubi je Cadorna dokončno priznal poraz in zaukazal splošni umik vse italijanske vojske. V naslednjih dveh tednih so avstrijsko-nemške sile prodrle skoraj do Benetk, kjer pa je bila široka reka Piava za izčrpane čete prevelika ovira. Obe strani sta tam utrdili položaje in stanje je ostalo nespremenjeno skoraj do konca vojne. Na vsak način je bila bitka pri Kobaridu krvava. V njej je umrlo ali bilo ranjenih 70.000 vojakov Avstro-Ogrske in Drugega rajha, Italija pa je z ujetniki in pobeglimi vred izgubila več kot 700.000 borcev. 
Čudež pri Kobaridu je bil največji poraz v italijanski zgodovini in eden največjih v vsej vojni. Protesti so osovraženega Cadorno prisilili k odstopu, nadomes­til ga je Armando Diaz. Odtlej so bile čete postavljene obrambno in Italijani so se začeli bistveno bolj zanašati na pomoč drugih članic Antante. Zaradi silnega poraza so slednje organizirale vrhovni zavez­niški svet, ki je usklajeval spopade na vseh frontah, v Italijo pa so Angleži in Francozi napotili dvanajst divizij. Centralne sile so slavile uspeh, vendar strateško gledano ni bil zelo pomemben. Zmaga je bila namenjena predvsem temu, da je Avstrija ostala v vojni, kar je bil pravzaprav von Hindenburgov cilj. Hk­rati je rabila kot poligon za preizkus svežih tehnik plinske borbe in novih pehotnih jurišnih taktik. Te so se izkazale kot pomembne v zadnji nemški ofenzivi in so bile ključen gradnik kasnejše doktrine bliskovite vojne v naslednji vojni.

Italijani so imeli tudi več topov kot Avstrijci, a so bili običajno slabše izdelave, manjšega kalibra in so imeli manj municije. Od šeste bitke naprej so več vlagali v težje modele, kot je ta 305-milimetrska oblegovalna havbica.

Sovražna te kalila bo
Italija je na obletnico poraza pri Kobaridu, 24. ok­tobra 1918, sprožila svoj protinapad, bitko pri Vittorio Venetu. Ko so tri dni kasneje prečkali Piavo, je von Bojna ukazal protinapad na mostišče, a mu je vojska odrekla poslušnost. Naslednji dan je samostojnost razglasila Češkoslovaška, še dan za tem Dr­žava Slovencev, Hrvatov in Srbov. Konec meseca je unijo zapustila Madžarska, kar je dokončno razbilo avstro-ogrsko monarhijo. Zaukazan je bil splošni umik in Italijani so lahko nemoteno napredovali. Trst, ki je bil primarni cilj ofenziv tri leta poprej, so zasedli v za­četku novembra in dan kasneje, 4. novembra, sk­lenili premirje. Italijani so dobili Juž­no Tirolsko, Trst, Gorico, Dalmacijo, Trbiž, Soško dolino in Primors­ko. Izguba glavnega zaveznika je prisilila Nemčijo, da je zaprosila za premirje in 11. 11. 1918 se je prva svetovna vojna končala. Pol leta kasneje so vsi udeleženi podpisali Versajski sporazum, ki se je Nemčiji zdel krivičen in sramoten. Razlog za naslednji spopad je prišel sam od sebe.
Bitka pri Kobaridu za Slovenijo kot deželo ni imela velikega pomena. Plačali smo krvavi davek, na tiso­če ljudi je bilo izseljenih ali ubitih v navzkrižnem ognju. Nekateri veterani te bitke so postali jedro jugoslovanske vojske, toliko več jih je brezimno umr­lo v kraškem skalovju. V njej smo si pridobili nelaskavi naziv bojišča z rabo bojnih plinov. Bila je labodji spev nekoč mogočnega cesarstva, ki je pokalo po šivih in iz katerega je vzklilo mnogo novih de­žel. Nenazadnje je rabila za ozadje mnogih knjig, recimo Hemingwayeve mojstrovine Zbogom, orož­je, ki je temeljila na njegovih lastnih izkušnjah. Bitka je bila eden sklepnih delov Risorgimenta, gibanja za zedinjenje Italije, in je radikalizirala tamkaj­š­njo politiko tako na levi kot na desni. Predvsem pa je bila veliko morišče v čudoviti, toda peklensko nevarni pokrajini. Danes spomin na vse te dogodke ohranja obiska vreden Kobariški muzej.

Zbogom orožje - stoletnica čudeža pri Kobaridu objavljeno: Joker 290
september 2017