Revija Joker - Made in China

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Made in China

Prevlada na vzhodu
Lakota Zemljanov po vedno novi krami je za vz­hod­njaške tajkune izvrstna popotnica. Skoraj polovica vseh svetovnih dobrin pride iz Azije, s Kitajske že skoraj četrtina. Še leta 1990 je bil njen delež pod tremi odstotki. Odgovorna je za tri četrtine klimatskih naprav, 70 odstotkov telefonov in dve tretjini svetovne proizvodnje čevljev. Se pa konkurenčnost zaradi višanja plač malce znižuje, kar predstavlja nevarnost za beg korporacij drugam. Mezdniki v Bangladešu dobijo manj kot sto dolarjev mesečne plače, v Vietnamu, Kambodži ali na Filipinih kakšnih 150 (po konkretnih povišicah v zadnjih letih), na Kitajskem pa v povprečju dobrih 250, marsikje od celo 400 do 500 dolarjev. Nemara se je zviševanje plač v zadnjem času prav zato upočasnilo, ponekod so jih za ohranjanje tovarn celo zamrznili. Resna grožnja so postale celo evropske robotske fabrike. V Adidasu so pred nekaj meseci objavili, da predvidevajo premik dela šivanja nazaj v Evropo, od koder so ga pred desetletji izvozili. Toda šivank v superge in majice ne bodo vbadale človeške, temveč sprogramirane kovinske roke. 

Šenzen so do 15-milijonskega mesta s četrto najvišjo stolpnico na svetu (Ping An Finance Centre) pozidali v štiridesetih letih, saj je bil prej tam le skupek ribiških vasi. Svoje je naredila odločitev o coni brez davkov. Zdaj se mesta že drži vzdevek kitajska silicijeva dolina, ker je tam središče izdelave elektronske robe.

Neizmeren dotok poceni in zdaj že kar dobro izšo­la­nih delavcev je kljub vsemu neizpodbitna prednost najmnožičnejše države na svetu. V Indiji in v Vietnamu so resda cenejši, a je njihova produktivnost občutno nižja. Še bolj pomembne so druge pred­nos­ti Kitajske. Pred časom sem obiskal slični tovarni, televizorsko na Slovaškem in obrat na Kitajskem, kjer so v tistem trenutku izdelovali brezzrcalne foto­aparate. V obojih halah so v osnovi počeli enako – sestavljali končni proizvod –, a se je celotna logistika popolnoma razlikovala. Slovaška je stala sredi podeželja in šefi so se hvalili s tem, kako je čimmanj moteče umeščena v okolje. A bila je osamljena, daleč okrog ni bilo nobene druge, samo kolone tovornjakov so dovažale komponente in odvažale škatle za trgovine. Urejenosti ni bilo česa očitati, organiziranosti tudi ne, nima pa zadeva nobenega zaledja. Njen smisel ob travnikih je samo v tem, da je blizu avtocesta in so razdalje do Mediamarktov po različnih državah znosne. 
Kitajska sestra stoji na povsem drugačni lokaciji. Do mesta Wuxi ('Vuši') je iz Šanghaja dve uri vožnje. Že na tej poti je ob avtocesti vse pozidano oziroma bo v kratkem, saj še zadnje prazne kotičke izsušu­jejo, prekopavajo in buldožirajo. Mesto pa je tipična zmes socialističnih blokovskih kompleksov, generičnih stolpnic, kičastih domačih lokalov, industrijskih con in neizbežne sivine. Ampak umetniški vtis pri tem, kje imeti proizvodnjo, ne igra vloge. Na rovaš priročnosti zlahka požreš puščobo. V zakotnem Wuxiju je za vsako potrebo blizu nekaj obratov ali kdo pozna koga, ki lahko preskrbi manjkajoče čipe, tipala in druge komponente. Drugod bi bilo treba sestavne dele naročati z drugega konca sveta, iskati mojstre za določene dele, delati kompromise in se pogajati z vsakim dobaviteljem posebej. Na Kitajskem se z nekom zmeniš in dobiš vse, od kompletnega izdelka po še tako edinstvenih specifikacijah do kakršnekoli embalaže. Iti se proizvodnjo kjerkoli drugje bi bilo res potratno.

Sodobne azijske tovarne se ne razlikujejo dosti od evropskih, velik razkorak pa je v ob­ravnavanju delavcev. Ti skoraj nimajo življenja in spijo na skupnih ležiščih nekje blizu obrata. Včasih kar v njem, ker delavnik ni osemuren.

Made in China objavljeno: Joker 291
oktober 2017