Revija Joker - Žarčenje izobilja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Žarčenje izobilja

Brcanje elektronov
Brezvrvično sporazumevanje med onegaji poteka prek elektromagnetnih (EM-) valov, potujočega nihanja električnega in magnetnega polja. To je nesnovno sevanje, ki se širi s svetlobno hitrostjo. Vanj sodijo vidna svetloba, radijski valovi, rentgenski žarki ... Obstaja torej več vrst takšne radiacije, ki jo delimo glede na valovno dolžino. Radijski valovi imajo največjo – več deset metrov –  in posledično najnižje število nihajev na sekundo oziroma frekvenco, saj sta ti količini obratno sorazmerni. Na nasprotnem koncu ždijo žarki gama z valovno dolžino ti­so­­čine nanometrov in gigantskimi frekvencami stotih eksahercev, to je ena in dvajset ničel zadaj! Podatek je važen, ker je od takta nihajev premo sorazmerna energija, ki jo takšna radiacija nosi s seboj. Če v človeka usmeriš televizijskega daljinca, bo zgolj skomignil z rameni. Če pa ga obliješ z dosti gamažarki, bo doživel nekaj podobnega kot prebivalci Hirošime tistega avgustovskega jutra leta 1945.

Sevanje radioaktivnih razpadov v nuklearkah poleg žarkov gama vsebuje še elektrone in helijeva jedra. Oboje slednje ustavi skafander, dočim nas pred prvimi obvaruje samo več centimetrov svinca.

EM-valovi imajo torej odvisno od frekvence jako različne učinke na živa bitja, saj so nekateri nevarni že v majhnih količinah in drugi sploh ne. Najnevarnejši so žarki, ki lahko iz atomov izbijejo njihove elektrone, krožeče okoli jedra. Sevanje, ki ima za to dovolj energije, označujemo kot ionizirno (tudi ionizirajoče), saj atome spreminja v ione; preostalo z nižjo energijo je neionizirno. Meja med skupinama ni povsem enoznačna, saj atomi različnih kemijskih elementov za izbijanje svojih elektronov zahtevajo različne energije, zato je denimo neka frekvenca za enega lahko ionizirna in za drugega ne. Kljub temu lahko v grobem rečemo, da ločnica stoji na zgornjem koncu ultravijoličnega (UV-) dela spektra. To pomeni, da so visokofrek­venč­ni UV-žarki, rentgenski in gamažarki ionizirni, ostali ne. Seveda nista niti vidna in infrardeča svetloba, drugače bi lahko s televizijskim daljincem koga ugonobili.
Ioniziranje pod vplivom žarčenja je v človeškem telesu hudo neugodno, saj razkraja molekule, s tem pa vse od celičnih sten do encimov in dednega zapisa. Zato ljudje, močno ožarčeni ob jedrskih napadih ali nesrečah, razpadejo pri živem telesu, dočim oni z manjšimi prejetimi dozami trpijo za povečano pojavnostjo raka. Sevanje gama je namreč ena od posledic radioaktivnih razpadov. A da se položaj zakomplicira, tudi neionizirno sevanje ni čisto nedolžno. Četudi elektronov ne izbije, jih lahko pri viš­jih energijah porine v druge krožnice, kar prav tako spremeni lastnosti snovi. S temi pojavi se ukvarja organska fotokemija in mednje denimo spadata fotosinteza ter porjavitev kože zaradi sončenja. Ti procesi so lahko bodisi koristni, kot je izdelava vitamina D v koži, bodisi škodljivi, kot je nastanek prostih radikalov, ki pospešujejo staranje. Zaradi tega nam pred soncem ni treba bežati, je pa izpostav­ljanje kljub vsemu pametno omejiti.

Tudi ionizirno sevanje zna človek koristno uporabiti, denimo pri slikanju telesa z rentgenskimi žarki. Ti gredo skozi mehko tkivo, dočim jih kosti deloma absorbirajo, kar da na filmu značilno sivinsko podobo. Seveda te doze radiacije niso prevelike.

Žarčenje izobilja objavljeno: Joker 291
oktober 2017