Revija Joker - Žarčenje izobilja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Žarčenje izobilja

Prasketajoče žice
Da so izgube čimmanjše, elektriko na velike razdalje pošiljamo pri silnih napetostih. Te pri nas dosežejo štiristo kilovoltov, tok pa 1600 amperov. To okoli vodnikov oblikuje močno nihajoče EM-polje, ki na tleh direktno pod daljnovodom preseže mejne vrednosti, svetovane za navadnega človeka. Delavci na omrežju imajo drugačne normative. Sevanje pade pod mejno vrednost na okrog petdesetih metrih razdalje od žic, kar je tik ob trasi daljnovoda, saj so štiristokilovoltni običajno visoki okrog 45 met­rov. Nato jakost kot pri vsaki obliki neosredotoče­ne­ga EM-sevanja pada s kvadratom razdalje, kar je zelo hitro. Zato nekaj sto metrov stran ni več omembe vrednega odtisa v okolju. 

Pravzaprav tudi generatorji v elektrarnah, kakršen je tale na sliki, izkoriščajo učinek elektromagnetnega polja na daljavo. Moč vode, vetra in sličnega namreč žene gred, ki suče zbir magnetov. Njihovo gibajoče magnetno polje pa po okoliškem navitju žic požene električni tok. Elektromotorji opisani princip obrnejo.

V praksi to ne pomeni, da te bo ob hoji pod žicami pričelo stresati kot na električnem pastirju. Uradne mejne vrednosti so kot vse s tega področja, ki jih bomo še srečali v nadaljevanju, podvržene dodatnim varnostnim faktorjem. To pomeni, da so postavljene na okrog desetino tiste vrednosti, pri katerih so v laboratorijih zaznali dejanske negativne učinke. Za civilno prebivalstvo je običajno vštet dodaten preventivni faktor. Zato niti pod največjimi daljnovodi ni treba panično pospešiti koraka, saj niso grajeni tako, da bi bili nevarni okolici. V bistvu se lahko mirne duše uležeš pod enega in napraviš piknik s poslušanjem značilnega BZZZKa po žicah tam zgoraj. Postavljati prikolico in tam kampirati pa vseeno ni priporočljivo, že zaradi tega ne, da ti ob kakš­ni nesreči vse skupaj ne zgrmi na glavo. Zato neposredno pod njimi ne gradijo bajt.

Električni vodi se na poti do hiš razvejijo na takšne s precej nižjimi napetostmi od onih na velikih daljno­vodih. Obcestni s 400 ali 10.000 volti ti lahko zavdajo samo v primeru, če se ti zrušijo na glavo.

Ali ima dolgotrajno življenje blizu visokonapetost­nih žic posledice za zdravje, je debata, ki buri duhove od leta 1979. Takrat je izšla epidemiološka študija, ki je zaznala rahlo statistično povezavo med pojavom levkemije pri otrocih in bližino daljnovodov v ameriškem Denverju. Vse odtlej se temu vpra­ša­nju posveča ogromna količina znanstvenikov s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) na čelu. Še vedno velja sklep, da za takšno vzročno povezavo ni dokazov. Izsledki množice drugih raziskav nam­reč niso zaznali podobnih odstopanj in rezultati origi­nalne študije bi bili lahko posledica množice drugih rakotvornih dejavnikov, ki jih takrat niso upoš­­te­vali. Takisto nam ni znan bio­loški mehanizem, ki bi lahko pripeljal do oboleva­nja. SZO tako za nizkofrekvenčna sevanja pravi, da niso škodljiva niti na dolgi rok, v kolikor si zgleden občan in ne plezaš vsako jutro za zajtrk na bližnji daljnovod.

Najbolj zaskrbljeni lahko vselej posežejo po ročnih dozimetrih izpostavljenosti EM-sevanju in svojo obremenitev izmerijo v praksi. Te naprave običajno uporabljajo delavci v energetiki in se ločijo na merilnike nizko- ter visokofrekvenčnih valovanj.

Žarčenje izobilja objavljeno: Joker 291
oktober 2017