Revija Joker - Razpolovna doba

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Razpolovna doba

Polživljenje
Kako veselo je v tleh pod nami, je odvisno od njihove sestave. V goratih predelih je aktivnih elementov ponavadi več, velja pa omeniti, da porozna kraška tla prepustijo na površje veliko radona. Prav tako vsi elementi ne razpadajo enako hitro. Proces poteka eksponentno, kar pomeni, da se v enakem časovnem obdobju za razpad odloči enak delež jeder v vzorcu. Za radioaktivne elemente torej lahko definiramo razpolovni čas, to je obdobje, v katerem razpade polovica jeder v vzorcu. Ta je značilen in nespremenljiv za posamezne elemente, traja pa lahko od delčka sekunde (največkrat pri zelo težkih elementih) do več tisoč let, kar pogojuje uporabo posameznih elementov v industrijske namene. Tako pri hitrih poskusih ni časa za nekaj stoletno čakanje, da se bodo jedra zmigala, po drugi strani pa pri ugotavljanju tisočletne starosti kratkoživim jedrom ni mesta. Po pravici povedano imajo prav vsi elementi razpolovno dobo, saj vsa jedra nekoč razpadejo. Velja edino, da je pri stabilnih jedrih ta čas tako dolg, da bi nas prej ujel konec osončja kot bi nam ga uspelo konkretno izmeriti.
Nestabilna jedra v naravi razpadajo, dokler ne nastane stabilno z masnim številom, manjšim od 209. To so razni izotopi svinca in bizmuta, zaradi česar jih je moč ogromno najti ob nahajališčih urana. Naravni radioaktivni elementi razpadajo v štirih tako imenovanih razpadnih nizih, ki pripeljejo do stabilnih izotopov. Uranov, torijev in aktinijev niz se prisvaljkajo do svinca, medtem ko neptunijev do bizmuta, a se je v naravi doslej že iztrošil - vsi elementi v njem so zaradi kratke razpolovne dobe že razpadli. Ta niz lahko opazujejo le resničnoživljenjski kolegi Gordona Freemana, ki se z umetno ustvarjenimi jedri visokih vrstnih števil, kakršnih v naravi drugače ni, igračkajo na pregrešno dragih znanstvenih onegajih.

Razpolovna doba objavljeno: Joker 139
februar 2005