Revija Joker - Razpolovna doba

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Razpolovna doba

Uporaba
Nabiranje radioaktivnih delcev v živih bitjih pridoma izrabljajo arheologi. V vseh organizmih se namreč vzpostavi majhna ravnovesna količina ogljika-14, radioaktivnega ogljikovega izotopa z masnim številom 14. Toliko kot ga razpade, ga pride nazaj v organizem skozi hrano. Ko bitjece premine, ogljik-14 le razpada; starejši kot so ostanki organizma, manj ga je potemtakem v njem. Na ta način lahko arheologi dokaj natančno doženejo starost, če ta le ne presega 60.000 let, po katerih vrednosti ogljika-14 niso več zaznavne. Za ugotavljanje starosti kamnin so v uporabi druge metode, recimo merjenje razmerja količin urana in helija kot posledice alfa razpadov. Zelo razširjeno je označevanje z radioaktivnimi izotopi. Slednje vnesemo v primeren tokokrog določene snovi in jih nato zaradi njihove aktivne narave zasledujemo ter na ta način ugotavljamo potek pretoka in morebitne napake v njem. Tako pri pozitronski emisijski tomografiji (PET) v krvni obtok pacientov vbrizgajo ogljik-11, kisik-15 in podobne izotope, ki imajo majhen razpolovni čas, nakar z zaznavanjem ustvarijo podrobno fiziološko sliko telesa. Radioaktivne delce po podobnem principu spuščamo v kanalizacijo, kjer izdajalsko pokažejo razpoke v ceveh. Prostor pa so radioaktivni delci našli tudi v široki potrošni robi. Pred desetletji so bili v razmahu predmeti, ki so se svetili v temi. V njih so majhne vzorce radioaktivne snovi zmešali s fosforescentnimi snovmi, ki se svetijo, če jih obsevajo žarki (radioaktivni žarki sami zase so sicer očesu popolnoma nevidni). Tovrstne utenzilije so uporabljali za vse živo, od prikazovalnikov v pilotskih kabinah do kazalcev na uri in gumbov na spalnih srajcah. V začetku so uporabljali radij, ki pa se je izkazal za nevarnega, če je objekt razpadel, zato danes tod najdemo tricij. Ako so fluorescentni dildoti kakorkoli povezani s trookim naraščajem, mi žal ni znano. Širše razširjena, a precej neznana raba radioaktivnih sredstev je v alarmnih detektorjih dima. Tu v prezračeni komori majhen aktivni vzorec bombardira zrak med dvema elektrodama in ga ionizira, s čimer ohranja majhen tok. Če v komoro zaide dim, zmoti obred, zaradi česar naprava zažene vik in krik.
In nenazadnje se vnovič spomnimo bolnikov, ki jim obsevanja kljub nemalokrat hudim stranskim učinkom rešijo življenje. Ni vse črno, kar se zeleno sveti.

Pri ugotavljanju starosti kosti dinozavrov, jetijev in nezemljanov skušajo paleontologi dognati starost kamnin, v katere so ostanki ujeti.

Razpolovna doba objavljeno: Joker 139
februar 2005