Revija Joker - Zombiji na izust

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zombiji na izust
...
Zombiji so, ne glede na medij, stalnica grozljivčnih izdelkov. Zdaj, ko sta grčeč uletela tretja Bajta mrtvih in četrto Prikrito zlo, je pravi trenutek, da Sneti potrka na krste in pošlata, s katerih kosti še visi strohnelo meso.

Ob besedi vudu si predstavljamo zgubano črno baburo, ki skrivenčenega rumenkastega nasmeška zabada igle v lutko in se zlobno hahlja (medtem ko jo izza vogala pozorno opazuje troglava opica), njeno žrtev pa pretresajo ostre bolečine v očesu, prostati ter nožnem palcu. Vendar je ta haitijska religija, ki združuje katolicizem s plemenskimi religijami zahodne Afrike, poleg za vudujske lutke in Monkey Island precej zaslužna tudi za ponarodeli element filmskih in igričarskih grozljivk - zombije. Dotični pojem v vuduju označuje dve vrsti nemrtvakov. Prva sorta so dejansko umrli ljudeki, ki naj bi vstali od mrtvih pod nadzorom osebe, ki jih privede nazaj na svet. Pri tem gre bolj za praznoverje kot za kaj drugega, čeprav nikoli ne reci nikoli, ratalo ni niti Bondu. Druga, močno verjetnejša sorta zombijev so osebe, ki niso zares umrle, temveč so zapadle pod vpliv zlobnega svečenika, caplate. Ta naj bi pred obredom žrtev paralizirali s posebnim strupom, nakar ob primernem času delajo habala habala, določena komponenta strupa popusti, model vstane s postelje in okolišani padejo skupaj od navdušenja ter v pušico tlačijo krajcarje, tobak in mrtve piščance. Dokumentirani primeri takega zombijaštva so. Leta 1937 je raziskovalka Zora Neale Hurston na Haitiju med raziskovanjem lokalne folklore naletela na žensko po imenu Felicia Felix-Mentor, ki je, stara 29 let, umrla v 1907 in so jo tedaj tudi pokopali - a jo je Zora našla, kako je kot omamljena postopala po mestnih ulicah trideset let pozneje. Bržda ni vstala od krepanih, mogoče pa je, da jo je caplata kvazi crknil in ji nato s smrdljivo postano marmelado vzel kakršnokoli hotenje. Rdeča nit vodi dalje: v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški rastlinoslovec Wade Davis odpotoval na Haiti in skušal po večletnem preučevanju v dveh knjigah, The Serpent and the Rainbow (1985 - po tej je nastal istoimenski film) ter The Ethnobiology of the Haitian Zombie (1988), dokazati, da je mogoče zombije ustvarjati z vnosom dveh posebnih praškov v živo telo. En prašek naj bi žrtev s strupom ribe napihovalke postavil v stanje navidezne smrti, medtem ko naj bi jo drugi, poln halucinogenov, oropal volje. Bojda je takih primerkov nemalo med rednimi gledalci oddaje E+.
Vendar za štorije o zombijih ni treba odpotovati na Karibe in si stresati odurnih zrnc v tunino solato. S pripovedkami o takih nenaravnežih je naphana že evropska srednjeveška zapuščina, le da se jim tod reče revenanti. To so bile duše, ki so se vrnile na Zemljo iz dežele umrlih, naselile truplo v grobu, se prebile na plano in jele preganjati žive. Tosmerne zgodbe, ki so jih vestno beležili pisci tistega časa, imajo več stičnih točk. Revenanti naj bi bili za časa svojih življenj navadno zločinci, neverniki ali ošabneži, dostikrat pa so povezani s širjenjem bolezni med živimi skozi ugrize in vampirsko sesanje prvi. Znebil si se jih tako, da si jih izkopal iz njihovega skrivališča, nakar si jim brez usmiljenja odbil glavo, jih zažgal ali jim izrezal srce. Vam zveni znano?

Zombiji na izust objavljeno: Joker 140
marec 2005