Revija Joker - Sedem svetovnih čudes

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Sedem svetovnih čudes
...
Človeštvo je že davno uvidelo, kako minljiv je posameznik in da je njegova pojavnost ničelna v primerjavi z naravo oziroma bogovi. Ti spoznanji sta botrovali marsikateremu veličastnemu objektu, le s to razliko, da so nekatere postavili zaradi ponižnosti, spet druge zato, ker se nekdo ni hotel sprijazniti z lastno umrljivostjo. Bodi tako ali drugače, zgodovinski spomeniki so zgovorne priče našega razvoja in največje med njimi mora poznati vsak razumnik. Tega so se zavedali že učenjaki pred tisočletjema in dandanes ne bi smelo biti nič drugače. LordFebo si zato šteje v čast, da spregovori o uradnih svetovnih čudesih.

Spisek sedmih svetovnih čudes ni novodobna pogruntavščina, saj sega v čase veliko pred našim štetjem let. Na našem koncu so se z beleženjem edinstvenih človeških del pričeli baviti Grki, konkretno oče zgodovinarstva, Herodot, ki jih je par navedel v svoji proslavljeni bukvi Historia. (Naslov je v starogrščini pomenil nekaj v smislu 'poizvedovanja'; odtod izvor kentumske besede za zgodovino.) A Herodot se je bolj kot na okrajne znamenitosti osredotočal na grško-perzijske vojne, zato za idejnega avtorja sedmih čudes velja v drugem stoletju pred našim štetjem živeči pesnik in potopisec Antipater iz feničanskega mesta Sidon (danes v Libanonu). Njegove postavke so bile sledeče: Keopsova piramida v Gizah, viseči vrtovi v Babilonu, obzidje Babilona, Artemidin tempelj v Efezu, kip Zevsa v Olimpiji, Mavzolejeva grobnica v Halikarnasu in kolos na Rodosu. Koliko spomenikov je Antipater resnično videl, ne ve nihče. Četudi je obiskal vse kraje, je ponekod lahko uzrl le še ostanke, kajti vse njegove omembe so bile par stoletij starejše od njega. Veliko je zatorej črpal iz ustnega izročila.
Skozi čas se je pojavilo ničkoliko različic popisa. Rimljani so (upravičeno) zagovarjali Kolosej kot nadmočno delo človeških rok, Cerkev je želela poganske zgradbe zamenjati z bolj pravovernimi, zgodnji svetovni popotniki, kot sta bila Marko Polo in Ibn Batuta, so imeli lastne spiske, kasneje so pričeli omenjati kitajski zid ter Taj Mahal, pa Stonehenge, kitajske vojščake iz terakote, srednjeveške gradove in katedrale ... Nobena zamisel se ni obdržala na dolgi rok, razen enega popravka: v zgodnjih stoletjih, nihče ne ve natančno, kod in kdaj, so babilonski zid črtali z uradne liste in pridodali sloviti svetilnik v Aleksandriji.
Ogromnih, mejniških arhitektonskih del se je nabralo nemalo tudi v zadnjem stoletju. Nebotičniki, jezovi, letališča, mostovi, tuneli, umetni otoki, spomeniki - spisek se daljša iz leta v leto. Dubajski arhitekti so recimo samopašno oklicali Palmo za osmo svetovno čudo (vedež o Dubaju najdete na stranki). Toda opisovanje vseh mogočih modernih znamenitosti ni namen tega članka. Omejil se bom na zgodovino in na slavno sedmerico, katere ostanki so dandanašnji nadvse klavrni. Šestero čudes so že daleč nazaj uničile sile narave in človeški vandalizem, ostalo je le še, ironično, najstarejše med njimi: velika piramida kljubuje zobu časa že polpeto tisočletje in nič ne kaže, da njena moč jenja. Na vsaj še enkrat toliko!

Sedem svetovnih čudes objavljeno: Joker 148
november 2005


sorodni članki