Revija Joker - Hištorija vizije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hištorija vizije

Mehanika
Zajemanje podob ni nič novega. Umetniškega človeštvo obvlada že deset tisoč let, bolj vernega pa od leta 1835, ko je Jacques Daguerre izdelal prvi praktičen fotoaparat s filmom s kemičnim premazom, na katerega se je slika trajno zapekla. Iz tega je par desetletij kasneje izšel celuloidni trak in z njim snemanje ter predvajanje gibljivih sličic. Vendar ne fotografija, ne kino, četudi revolucionarni, nista bili docela novi iznajdbi. Prva je temeljila na enajstostoletni cameri obscuri (v latinščini to pomeni temna soba), enostavni pripravi z luknjo, ki je projicirala vhodno svetlobo na zadnjo steno sobe oziroma škatle. Takisto je bil projektor viden že okoli leta 1650, ko so menihi s tako imenovano čarobno lanterno na stene metali podobice z ročno izdelanih 'diapozitivov'. Televizija, torej pošiljanje slike na daljavo, pa je bila ob rojstvu noviteta, ki ni imela s fotografijo in kinom nič skupnega. Ker v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so se pričeli prvi praktični preizkusi, še ni bilo digitalnih tipal, ničel in enic ter tranzistorjev, je bilo vse skupaj zasnovano okoli elektronk, žarnic, elektromotorčkov in teorij Alessandra Volte, Jamesa Watta, Georga Ohma ter Andreja Ampera. Temu primerni so bili prvi televizijski prototipi, ki so jih imenovali z mnogimi imeni, na primer telektroskop, električni teleskop in fotofon. Prelomni eksperiment je bil oni iz leta 1884, ko je nemški študent Paul Nipkow spiralno naluknjal kovinska kroga in enega v navezi s primitivnim selenijevim svetlobnim tipalom uporabil za 'snemanje', drugega, sparjenega z neonko, pa za 'predvajanje'. Nipkowov disk, kakor se je priprava zapisala v anale, velja za prvi rasterizator slike v električne signale. Za boljšo predstavo si oglejte diagram. Ta sistem je ob prehodu stoletja povzelo in izboljšalo precej drugih znanstvenikov, pri čemer pa ni šlo za javno rabo, marveč zgolj za laboratorijsko igranje. Ločljivost slike je bila pogojena s številom lukenj v disku - vsaka je predstavljala po eno linijo - in to je v praksi pomenilo okoli petdeset vrstic. Oziroma stolpcev, kajti vse pratelevizije so imele pokončno sliko, ki se je izrisovala od zgoraj navzdol, od leve proti desni.

Nipkowov disk je osnovni princip delovanja mehanskega TVja: špiralno naluknjana ploščka se sinhrono vrtita, pri čemer eden rabi kot kamera in drugi kot projektor. Za prvim je selenijeva celica, ki skozi luknjice sprejeto svetlobo pretvarja v električni tok, pred drugim pa je žarnica, ki toku primerno utripa ter pošilja žarke skozi enake luknje na zaslon.

V prihodnjih desetletjih se je zvrstil nebroj bolj ali manj posrečenih poskusov mehaničnega slikosukanja na daljavo, a čedalje jasneje je bilo, da v mehaničnih vrtiljakih ni prihod

Set sestavi-sam mehanskega televizorčka z začetka tridesetih let.
nosti. Zato do druge svetovne vojne ne gre govoriti o množičnosti alicelo standardu. Oddajanje slike je bil pravzaprav občasen podaljšek radia in zato zelo lokalne narave. Najbolj se je novotarija prijela v ZDA, kjer so najpreprostejše izvedenke prodajali kar v kompletih, ki si jih sestavil sam in so nudili komaj kaj več od migetajoče silhuete. Drugače je napredek prihajal od vsepovsod, iz Nemčije, Italije, Francije in celo iz Rusije, tako da se je za patenti zvrstil niz imen. V Veliki Britaniji denimo tozadevno čislajo Škota Johna Bairda, ki mu je kot prvemu na Otoku uspelo poslati prepoznaven govoreči obraz iz Londona v Glasgow. Taisti kiltonosec je bil zaslužen za prvo čezoceansko televizijsko oddajanje, prve televizijske aparate v prosti prodaji in spočetje televizijskega oddajanja družbe BBC leta 1932. V ZDA je bil televizijski pionir Charles Jenkins, ki je pripomogel, da so 1927. iz Bellovih laboratorijev v Washingtonu poslali govor ministra za gospodarstvo Herberta Hooverja v New York. Truma novinarjev je politika spremljala na osemcenimetrskem zaslončku in metrskem platnu. Ločljivost je bila 50-vrstična, frekvenca 16 slik na sekundo, medtem ko je kakovost po pričevanju sedme sile nihala od zadovoljive do 'vodene'. Vseeno se je razv

General Electrics je pričel simbolično prodajati model mehanskega televizirja octagon, ki se je bahal s tripalčnim zaslonom. Ta je prikazoval 24-linijsko sliko z desetimi sličicami v sekundi.
oj tehnologije nadaljeval in na višku mehanske razširjenosti se je v oddajanje slike vklapljalo nad štirideset ameriških postaj. Angleži so leta 1938 dosegli vrhunec v mehaniki. Firma Scophony je vsa dotlejšnja dognanja strnila v svoj sistem, ki je zmogel kar 441-linijsko sliko, zamenjano tridesetkrat v sekundi! Z rabo leče je bil zaslon domače izvedenke velik skoraj pol metra. Bistvo patenta sta bila vrteča se ogledalasta bobna, od katerih se je večji sukal z 200 obrati na minuto, tamali pa s kar 39.000. Na testu vzdržljivosti ni naprava kazala nobenih odstopanj niti po tisoč urah delovanja. No, to je bil zenit mehaničnega pristopa, zakaj napredek je šel v drugo smer.
A nikarte misliti, da so prikazovalne centrifuge konec storile pred sedemdesetimi leti. Kasnejši pojav barvnih tevejev je ravno tako dal čez nekaj mehanike, prvi oziroma cenejši projektorji s tehnologijo DLP pa še dandanašnji uporabljajo vrtiljak z barvnimi zaslonkami.

Queen's Messenger iz leta 1928 je bila prva televizijska igra oziroma predstava. Tako snemanje kot predvajanje je seveda potekalo mehansko, na principu Nipkowovega diska.

Hištorija vizije objavljeno: Joker 154
maj 2006


sorodni članki