Revija Joker - Hištorija vizije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hištorija vizije

Pričetek elektrotevja
Medtem ko se nekateri učenjaki bavili z mehaniko, so drugi raziskovali dolgoročneje. Osredotočili so se na izpopolnjevanje Braunove cevi, izuma neškega fizika Karla Brauna iz 1897. Ta kos elektronike, popularno znan kot katodna cev, je umel prikazovati sliko na dotlej neviden način: snop elektronov, izstreljenih iz katode, je trkal ob negativno nabito fosforescentno

Bistvo ikonoskopa, ki ga je izdelal Vladimir Zvorikin, je bila aluminijasta ploskev v vakuumski steklenki, premazana z mozaikom fotoobčutljivega kalijevega hidrata. Po mreži je neprestano švigal curek elektronov in nabijal posamične piksle z osvetljenosti primerno napetostjo. Ta primitivni elektronski pretvornik svetlobe v elektriko je daljnji prednik današnjih tipal CCD in CMOS.
plast, ki je mestoma zažarela. Čeprav je bila noviteta v zgodnji fazi in je bilo elektrone težko krotiti, so snovalci hitro pogruntali, da katodni žarek riše sliko hitreje, zanesljiveje in tiše od mehanike. Najbolj napreden v raziskavah je bil ruski imigrant Vladimir Zvorikin, ki je koncem dvajsetih let sestavil oba delujoča dela, tako zajemalnega kot sprejemnega, povsem elektronske televizije. Osnova obeh je bila Braunova vakuumska cev. Na snemalni strani je stal ikonoskop, prva elektronska kamera, na drugi pa kinemaskop, v televizijske namene predelana katodna žarnica.
Predstavitev je leta 1929 padla v oči Davidu Sarnoffu, podpredsedniku in kasneje predsedniku družbe RCA (Radio Corporation of America). Sarnoff ni bil ne izumitelj, ne inženir, temveč velja za enega največjih tehnoloških vizionarjev preteklega stoletja. Potencial televizije je uvidel že zgodaj, zato je podjetje v raziskave vložilo težke milijone. Ne brez učinka, saj je bil elektronski sistem že leta 1931 nared za testiranje. A vzporedno z Zvorikinom se ob rojstvu katodnikov pojavlja še eno ime: Philo Farnsworth. Gre za čudežnega

Philu Farnsworthu, mladcu iz Utaha, marsikdo priznava očetovstvo moderne televizije, saj je je sodišče jasno razsodilo, da je podjetje RCA v svojih raziskavah uporabilo njegove patente. Legenda pravi, da je krovni dokaz predočil njegov profesor iz srednje šole: diagram tako imenovanega image dissectorja - elektronskega analizatorja slike, ki ga je narisal med poukom pri petnajstih letih!
mladeniča pričetka televizije, ki je leta 1927, pri rosnih enaindvajsetih, brez kakršnekoli elektrotehnične izobrazbe patentiral ter demonstriral svojo različico katodnih cevi za snemanje in prikaz slike. Čeprav je bil Zvorikin strokovnjak in genij, je ob obisku Farnsworthovega laboratorija nekaj elementov hote ali nehote prevzel. Zato je Philo kasneje tožil RCA in leta 1939 pravdo tudi dobil. Korporacija mu je morala plačati mastno licenčnino. Toda Farnsworthu ni pomagalo, da je na sodišču zmagal, saj se je slabo prodal in na trgu je zavladal RCA. In dasiravno mu po ameriškem patentnem uradu pripada očetovstvo elektronskega televizije, od tega ni imel prav dosti. Nekaj denarja za izumiteljske pristojbine je sicer dobil, vendar je vojna izplačila zavlekla in patenti so zastarali.
V tridesetih so se v RCAjevih logih domislili nečesa, kar televizijski program pozna še vedno: prepletenega načina izrisovanja. Dognali so, da je minimum za tekočo animacijo najmanj 40-kraten prikaz slike v sekundi. Karkoli manj ima za posledico utripanje. Filmarji so se temu elegantno izognili tako, da projektor odpre zaslonko dvakrat za vsako sliko, kar pomeni 48 prikazov na sekundo. Televizijski snovalci si takega principa niso mogli privoščiti, saj tedanje tehnikalije niso omogočale ohranjanje slike v kakršnemkoli 'frame bufferju', medpomnilniku za slike. Prav tako jim filmarski številki 24 in 48 nista bili pogodu, saj je morala biti pot elektronov po fosforescenti zaplati v izogib interferenci povezana z frekvenco elektrike, ki je v ZDA znašala in še vedno znaša 60 Hz. Toliko slik v sekundi obstoječa tehnologija ni zmogla, predvsem zaradi potrebne pasovne širine oddajanja. Zato so prišli na genialno zamisel: posamezen prikaz je sicer trajal šestdesetinko sekunde, vendar ni šlo za popolne slike, marveč za polovične - najprej je snop elektronov žarčil neparne, nato parne vrstice. To prepletanje (interlacing) traja že sedemdeset let in se mu ne bomo izognili niti v prihajajoči dobi visokoločljivega dalekogledanja.

Dober televizor je statusni simbol in pred petinšestdesetimi leti ni bilo nič drugače. No, takrat si bil frajer, če si ga sploh imel. Prvi elektronski televizorji so imeli tako dolge katodne cevi, da so bile le-te nameščene vertikalno, slika pa se je nato odbila od zrcala. Razmerje 4 : 3 so povzeli po takratnem filmu.

Vpliv RCAja se je razširil tudi na to stran Atlantika. Povezani so bili namreč z angleškim EMIjem (Electric and Musical Industries) in so z njimi delili znanje. To je EMIju pomagalo, da je na Otoku obveljal njihov predlog za oddajanje slike, sestavljene iz 405 vrstic. Toda Evropa je capljala za Združenemi državami. Na Stari celini so se poskusi in območna oddajanja resda vršila neprestano in Britanci ter Nemci so pogruntali marsikatero posrečenost, vendar so bile tu praviloma vse radijske in zgodnje televizijske hiše v državni lasti, kar je pomenilo dosti manjši tržni interes. V ZDA je bila večina postaj v rokah zasebnikov, oglaševanje je teklo in novi medij je ponujal obilico možnosti. Zato so Američani marca leta 1941 prvi dorekli svoj standard NTSC (National Television System Comittee). Akoravno so dotlej že vsepovsod stalno in komercialno oddajali s 441 linijami, so izbrali višjo, tedaj prav tako imenovano HD-ločljivost: 525 vrstic s 60 polslikami na sekundo in FM-zvokom. Zanimivost: nekateri člani standardizacijskega komiteja so tedaj zagovarjali stališče, da bi morala biti slika primerljiva s 35-milimetrskim filmom. To bomo seveda dosegli šele s HDTVjem.

Hištorija vizije objavljeno: Joker 154
maj 2006


sorodni članki