Revija Joker - Hištorija vizije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hištorija vizije

Korak do barv
S pričetkom druge svetovne vojne so vse civilne raziskave jenjale, saj je v ZDA po napadu na Pearl Harbor decembra 1941 prišel v veljavo odlok, da se vsa industrija podredi vojski. To je veljalo tudi za elektrotehniko in RCA, General Electrics, DuPont, Bell Labs ter mnoge druge tovarne so naslednja štiri leta razvijale sonarje, radarje, vodljive rakete in podobnosti. Toda prav zaradi mozganja okoli televizijskih periskopov in na letala ter bombe nameščenih kamer so nekatere komponente naglo napredovale. Američani in prav tako Nemci so imeli recimo že tekom vojne delujočo tehnologijo za prikaz tisočvrstične slike! Prav tako se je tedaj rodila barvna elektronska televizija. Za patent je zaslužen prej omenjeni John Baird, ki je po eksperimentih z mehanskimi in kombiniranimi (navadna katodna cev ter vrteče barvno kolo) rešitvami naposled le izdelal prvo barvno cev. Ampak do barv doma je bil še dolg korak. Evropa je morala itak najprvo sprejeti poenotenje televizijskeg
a programa, kar v razmerah takoj po vojni ni bilo v prvem planu. Zategadelj standarda za črnobelo oddajanje sploh niso nikoli dorekli. Amerikanci so dobrodušno ponudili NTSC, vendar se London ni dal prepričati. Razlogi so bili v prvi vrsti tehnične narave - zamenjati bi morali opremo, tako studijsko kot domačo, in predrugačiti odajanje zvoka iz amplitudne modulacije (AM) v frekvenčno (FM). Nekaj pa je veljal tudi narodni ponos. Zato je komisija odločila, da bodo nadaljevali s 405-linijskim oddajanjem, dokler ne bodo izpopolnili tisočvrstične tehnologije. Ostala Evropa je sledila zgledu.

10-palčni RCAjev sprejemnik 630TS iz leta 1946 je nekakšen ford T televizijske zgodovine, saj je bil prvi množično prodajan model. Goraj takratni TV-spored.

V tem času se je pričelo pospešeno iskanje možnosti za snemanje predvajanega sporeda. Ne za domače, saj je bilo do videorekorderjev še daleč, marveč za studijsko. Do takrat je vse, kar je šlo v eter, tam tudi ostalo. Magnetni zapis na trak, premazan s kovinskimi oksidi, je iznašel neki nemški Fritz Pfleumer že leta 1928, toda za hrambo slike so ga pričeli uporabljati šele sredi petdesetih. Predtem so pomembnejše posnetke hranili na 16-milimetrskem filmu. Drugače povedano: s filmsko kamero so na filmski trak snemali TV-zaslon. Če so hoteli posnetek ali navsezadnje kakršnokoli vsebino s kolutov, recimo sila priljubljene vesterne, spustiti v program, so s televizijsko kamero snemali projekcijo. Postopka se že slišita nekakovostno, v praksi pa je bilo še nemalo težav s sinhronizacijo slike in zvoka. V ZDA še toliko bolj, saj je bila razlika med filmom (24 slik na sekundo) in tevejem (30) nezanemarljiva. Evropa, kjer je televizor zaradi 50-herčne elektrike prikazal le 25 polnih slik v sekundi, je težavo prebrodila tako, da je dvignila sukanje filmskega traku pri televizijski rabi za štiri odstotke. In če mislite, da je to partizanska rešitev, tega ne mislite več, kajti taisti način pretvarjanja - telekiniranja - filmskega traku v PAL je še vedno v rabi. Novembra 1947 so tako v Britaniji predvajali prvi evropski 'ponovljeni' posnetek, in sicer poroko (takrat še) princese Elizabete ter princa Filipa.

Telekiniranje filmskega traku v PAL je enostavno in lahko razumljivo: za 4 odstotke ga pohitrijo. Prenos s traku v NTSC pa zahteva tako imenovano metodo 3 : 2 pulldown, ki iz vsakih štirih slik filma naredi s kombinacijo polslik končnih pet. Oziroma, povedano drugače: en frejm iz filma da tri poslike, drugi dve, nato spet tri ... Zato je v teoriji PAL-pretvorba boljša in načeloma bi morali biti evropski DVDji kvalitetnejši.
Najbrž je na mestu radovednost, zakaj filmov ne snemajo kar s 25 oziroma 30 slikami na sekundo. Namesto odgovora bi holivudarji umrli od smeha ob predlogu, da bi se oni prilagodili televiziji in podražili izdelavo kolutov.

Medtem ko se je Stara celina pobirala in se spravljala v red, so na drugi strani oceana jeli biti drugačno vojno. Leta 1946 je namreč največja mreža CBS (Columbia Broadcasting System) zvezni komisiji za telekomunikacije FCC predlagala sistem barvnega prenašanja s 405 vrsticami, 144 polslikami na sekundo ter hitro vrtečim se rdečemodrozelenim kolesom pred sivinskim zaslonom. Barvna katodna cev je bila sicer izumljena, a še zdaleč ne dodelana, zato se je zdela izpopolnjena mehanska inačica na mestu. Zlasti vpričo neposredne združljivosti s filmsko branžo, kajti 144 deljeno s tremi barvami pomeni 48 barvnih polslik oziroma 24 celih slik. Prikaz je bil v bistvu zelo dober, vendar je imel pomanjkljivost: ni bil združljiv z obstoječim sistemom. Število črnobelih aparatov se je tedaj že merilo v milijonih, prodaja je rastla eksponentno in z vsakim novim črnobelim televizorjem je imela njihova tehnologija manjše upanje. Čas je bil ključnega pomena. Konkurent RCA z Davidom Sarnoffom na čelu se je tega zavedal in je vsled nestrinjanja s tekmečevim predlogom vložil cel kup ugovorov. Po njihovem barvna televizija, čeravno ultimatni cilj vseh, ni bila nared in bi morala temeljiti na povsem elektronski izvedbi ter biti gledljiva na starih sprejemnikih. Komisija je leta 1950 pregledala vse možne variante in ker je bil barvni kineskop RCA pod nivojem (skleda sadja na zaslonu je imela modre češnje in zelene banane), je dala zeleno luč CBSu, ki je koj začel s predkomercialnim oddajanjem. Poraženec je tožil in izgubil, zato je junija 1951 CBS pričela z uradnim barvnim oddajanjem. Vendar je bila zmaga pirova: standard se zaradi mlačnega odziva izdelovalcev tevejev in posledično ničelne prodaje ter temu primerne podpore studiev in oglaševalcev ni prijel. Za nameček se je razplamtela korejska vojna, ki je spet terjala mobilizacijo tovarn v vojaške namene. CBS je v obupu kupil neko delavnico in pričel z lastno proizvodnjo, toda bilo je prepozno. Prodali so sto komadov, zato so oktobra 1951 zaprli oddajno pipico. Barve so bile za nedoločen čas prestavljene.

CBSov poskus barvne televizije je temeljil na sukajočem se barvnem kolesu pred monokromatsko katodno cevjo. Prikaz na zaslonu je reklamni napis mreže, ker resnično kolo je imelo seveda osnovne tri barve RGB, brez rumene. Projekt ni propadel zaradi slabe kakovosti ali tehnologije, marveč enostavno zato, ker ni bil združljiv s črnobelim signalom.

Hištorija vizije objavljeno: Joker 154
maj 2006


sorodni članki