Revija Joker - Hištorija vizije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hištorija vizije

Barvna televizija
Po CBSovi šlamastiki se je industrija zedinila, da vdrugo ne bo hitela. Črnobelo gledanje se je prijelo, število postaj pa je v ZDA v letu 1952 zaradi odobritve novih ultra visokih frekvenc poskočilo s 105 na 2500. Obrobna zanimivost: v natanko istem času je redno štartalo oddajanje na Japonskem, a brez enega samega domačega dela opreme. Oba studia s po dvema kamerama so v celoti opremili Američani. Kako se časi spreminjajo, mar ne? Kakorkoli, NTSC se je odločil počakati, da bo tehnologija postala zanesljiva, in jo pogojiti s skladnostjo za nazaj. Enostavni zapis treh osnovnih barv, rdeče, zelene in modre (RGB), zatorej ni prišel v poštev, saj si sivinski ekran z njim ne bi mogel pomagati. Zato so se brihtneži domislili drugačnega opisa barv. Ohranili so izvirni 'črnobeli' kanal, ki nosi podatek o svetilnosti pike. Dali so mu ime Y oziroma luminanca. Ker so za svetlost pike v barvnem načinu odgovorne vse tri barve, je luminanca enostaven matematičen seštevek komponent RGB. Drugi kanal, U, je modra minus Y, tretji, V, pa rdeča minus Y. Na tak način so s preprosto formulo opisane vse tri barve, pri čemer črnobel aparat vzame le signal Y, ostala pa preprosto prezre. Video, vsaj kar se analognosti tiče, se v taki obliki prenaša že dobrih petdeset let. Prav od tod izvirajo razlike med raznoterimi priključki. Kompozitni činč je najslabši zato, ker trije signali šibajo zmešani in se motijo po skupnem kablu. S-video je zaradi dveh ločenih poti, ene za svetilnost (Y) in druge za barve (UV), že boljši. Najbolj kakovosten je pak komponentni priključek, ki ima tri žice in tri vtiče. Imenuje se YUV oziroma YCbCr ali YPbPr, najdemo pa ga zadnji strani vsake vrhunske video naprave. Denimo xboxa 360.

Razlog, da imajo dražje video naprave tako imenovane komponentne priključke, tiči v iskanju kompatibilnosti s črnobelo televizijo petdeset let nazaj. Čeprav so priključki zavajujoče obarvani z osnovnimi barvami, komponentna vezava ne prenaša po ene barve na žico, marveč deluje v zapisu YUV: en kanal za luminanco in dva za krominanco.

Skratka, prvi so sistem z zajamčeno nazadnjo združljivosto in kakovostno barvno katodno cevjo izgotovili pri RCAju. Ker so bili najmočnejši v odboru NTSC, niso imeli nobene težave doseči odobritve s strani državnega organa FCC. Marca 1953. leta so tako zakoličili postavke NTSCja (hitrost so spričo frekvenčnih motenj novih kanalov znižali s 30 na 29,97

RCAjev v les odeti 15-palčnik CT100 je bil prvi pošten barvni televizor NTSC. Z analogno anteno deluje še dandanašnji.
slik na sekundo) in pričeli s prodajo aparatusov. Bojda so jih zaradi zabeljene cene v prvem letu prodali le pet tisoč, kar je bilo ob več kot desetih milijonih družinah, opremljenih s televizorji, pljunek v morje. Razlog za majhno zanimanje je tičal še v dejstvu, da je bilo barvnega programa malo. Najbolj dejavna je bila seveda mreža NBC v lasti RCA, ki je spočetka edini sestavljal barvne ekrane. Ostale velike hiše, na primer ABC in CBS, pa so nalašč zavlačevale, ker niso hotele podpirati tekmečevega hardvera. No, glede na revolucijo, ki jo je v življenju napravila televizija, za prihodnost medija ni bilo bojazni. Novosti in nadgradnje so se kar vrstile. Zenith je začetkom petdesetih predstavil primitivna, a delujoča daljinska upravljala, Ampex je leta 1956 izpopolnil praktični snemalnik videa na trak, vsebina programa je bila čedalje pestrejša, prišli so Kremenčkovi v barvah in ljudje so lahko doma videli čudesa z vsega sveta. Če na hiši nisi imel antene, si bil pračlovek.
Japonska je NTSC sprejela za svojega leta 1959, dočim je bila Evropa v osvajanju novitete počasnejša, saj je svoj oziroma svoja dva normativa sprejela štirinajst let za Združenemi državami. Vzroki so bili slični kot poprej: manjša komercialna motiviranost, razdrobljenost trga in nemara še preračunljivost. NTSC ima namreč določene težave z barvnimi odtenki, zato imajo vsi ameriški televizorji tint control - knof (kasneje postavko v menijih) za uravnavanje 'tinte'. Tocelinski znanstveniki in televizijski kravatarji so zategadelj čakali ter se učili na napakah z one strani Luže. Prvi so se za korak odločili Francozi, ki so za zaščito tako lastne industrije kot ponosa v začetku šestdesetih položili temelje za superioren televizijski sistem z 819 črtami. Glavni razliki napram ameriškemu je bila v prenosu signala za krominanco (kanalov U in V). Francoska varianta je uporabila zaporedno pošiljanje s frekvenčno modulacijo, kar je znižalo učinek šahovnice, ki se je prerad pojavljal pri NTSCju. Nadalje je oče standarda, proslavljeni francoski inženir s pomenljivim imenom Henri de France, na podlagi človekovega dojemanja prepolovil barvno ločljivost, kar pomeni, da se žabarski teveji barvno informacijo o vrstici shranijo v svojem analognem vezju za še eno vrstico naprej. Zaradi zaporednega, sekvenčnega pošiljanja barv in pomnenja zapisa prejšnje linije se zadeva imenuje SECAM - Sequentiel Couleur Avec Memoire (zaporedne barvice s pomnilnikom).

Shema delovanja barvne katodne cevi: elektronski top (katoda) izstreluje proti zaslonu škrate elektrone, ki jih usmerjajo magneti. Na anodni strani trkajo v plast fosforescentne snovi, ki nato ustrezno zažari. Zmotno je prepričanje, da je to fosforni premaz. Cev ima fosforjevih atomov natanko ništrc. Ker fosfor sveti v temi (to je pred štirimi stoletji ugotovil nek čudak, ki je destiliral svoje lulanje), so z izpeljanko iste besede, ki v grščini pomeni nekaj v stilu svetlobonosca, označili vse snovi s tako svetilno lastnostjo. Drugače svetijo naslednje snovi: itrijev sulfid rdeče, cinkov sulfat z bakrom zeleno in cinkov sulfat s srebrom modro.

Vendar francoski pristop ni bil pogodu ne Nemcem, ne Britancem. Zahteval bi povsem drugačno opremo in njegovi plusi so prinesli tudi kup tehnoloških minusov. Zaradi barvnega nihanja v načinu FM sta bili montaža in postprodukcija oteženi, zato so predlagali sistem PAL, ki ga je razvil Walter Bruch v nemški firmi Telefunken. Ta se je dosti bolj naslanjal na NTSC, toda za preprečevanje faznih motenj, ki so se kazale v nepravih odtenkih, je izločal barvno informacijo vsake druge črte (od tod razlaga kratice: Phase-Altering Line). Ponašal se je tudi z višjo ločljivostjo, 625 črt namesto ameriških 525. Pariz z de Gaullom na čelu ni maral za nemškutarsko tehniko, zato je ob podpori Moskve leta 1967 pričel uradno oddajati barve po svojem standardu, le z nižjo ločljivostjo 625. SECAM je povzela še Sovjetska zveza in z njo ves vzhodni blok ter francoske kolonije. A skozi desetletja je bila podpora korporacij premajhna, število držav uporabnic se je nižalo in vse breme posodabljanja je bilo na francoskih plečih, zato že vrsto let koristijo kamere in zaslone PAL, le s konverterjem. PAL so po drugi plati taistega leta uvedli v vsej preostali zapadni Evropi, kasneje pa še v večini Južne Amerike (Brazilija ima edina PAL s 30-slikovno hitrostjo), v polovici Afrike in preostanku Azije ter v Avstraliji.

Čeprav je daljinsko upravljanje patentiral Nikola Tesla že leta 1893, je televizor dobil črnogorca šele leta 1950. Lazy bones, kot se je imenovala zadevščina firme Zenith, je bila ožičena. Prvi brezžični daljinec je taisto podjetje lansiralo pet let kasneje. Flash-matic je bil svetilka, katere zasvet so zaznala štiri tipala na robovih zaslona. Senzor je bil dovzeten tudi za ostale vire svetlobe, zato je pogosto menjal kanale po svoje.

Hištorija vizije objavljeno: Joker 154
maj 2006


sorodni članki