Revija Joker - Hištorija vizije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hištorija vizije

Betamax proti VHS
Največja revolucija za uporabnika od vpeljave barvne slike je bilo snemanje le-te. Okoli prihoda domačih videorekorderjev se je v drugi polovici sedemdesetih let na področju domače zabavnjaške opreme bila znamenita vojna med dvema formatoma, VHSom in betamaxom. Ker se ta spopad velikokrat omenja v navezi s porajajočo bitko med zapisoma blu-ray in HD DVD, sem ga potegnil iz naftalinskih analov.

Domači videorekorder je obstajal že 1956., toda snemanje je vseeno moralo počakati še 20 let.

Američanom je sigurno žal, da so tako tesno sodelovali v izgradnji televizijskega omrežja na Japonskem in z njimi delili vse svoje znanje. Že v sedemdesetih so namreč tamkajšnje firme postale enakovredne tekmice čezlužnim, kmalu zatem pa industrijski vodniki. Pravzaprav ni masovne video tehnologije, ki je ne bi trgu predstavili prav samuraji, najsi gre za DVD, domače kamere, videorekorder ali HD DVD ter blu-ray. In kot se bosta za slednji pogruntavščini spopadla za gromozanske licenčne denarje v prihodnjih letih Toshiba in Sony, se je pred tremi desetletji odvil podoben ravs. Zgodba se prične z Akiom Moritom, legendarnim Sonyjevim šefom, ki je želel izdelati domači snemalnik z žepno kaseto. Tračno zapisovanje je bilo okoli leta 1972 že dovolj

Betmax zgoraj, VHS spodaj. Vmes pa je še ena verzija, in sicer VCC oziroma video2000, ki ga je Philips ob pomoči Grundinga splovil izključno v Evropi leta 1979. Kaseta je bila dvostranska, s tremi urami na stran. A vlak je bil zamujen, zato so petih letih nehali s proizvodnjo.
razvito za tako smelo odločitev, zato je razvoj naglo stekel in že v treh letih je bil nared prvi gospodinjski videorekorder. Sistem se je imenoval betamax, po kaseti, v kateri je trak tekel v obliki črke beta. S svojimi petnajstimi centimetri dolžine morda ni šla v vsak žep, vendar je bila udarna novost. A Morito je leto dni pred splovitvijo storil veliko napako. Naivno je povabil JVC in njegovo krovno firmo Matsushito s svoje laboratorije, kjer jih je želel z demonstracijo tehnologije prepričati v odkup licence. Sony ni vedel, da JVC že dela na podobnem projektu. Konkurenta sta ponudbo seveda zavrnila in odšla domov z znanjem o tekmečevi tehnologiji. Na Sonyjevo veliko začudenje - takrat pretok informacij pač ni bil tako hiter, kot je v dobi interneta - je leto dni kasneje pod blagovno znamko JVC izšel sistem VHS (Video Home System). Njihove kasete so bile resda polčetrti centimeter daljše, vendar so omogočale dvakrat daljše snemanje. Konkretno je to pomenilo dve uri proti betamaxovi uri. Industrijski analitiki so enotnega mnenja, da je ravno ta element prevesil tehtnico v VHSov prid, četudi je bil le-ta inferioren v tehnikalijah in posledično kakovosti. A to je bila papirnata prednost, saj v praksi razlike ni bilo. Razlog, da je betamax takoj ob prihodu konkurence pristal na drugem tiru, tiči tudi v Sonyjevi zaprti politiki. Firma je v svoji nadutosti sprva hotela imeti vse samo zase, zato so bile licenčne pogodbe oderuške. To se ji je maščevalo, saj je v najboljšem trenutku komponente betamax izdelovalo le dvanajst firm, VHS pa kar štirideset, kajti JVC je dal svojo pogruntavščino na razpolago za drobiž. Večja masa je pomenila nižjo ceno in boljšo prepoznavnost. V začetku osemdesetih je bilo zato razmerje videorekorderjev po domovih 8 : 2 v korist VHSa. Leta 1984 je šel Sony v veliko oglaševalsko kampanjo za betamax s sloganom "We are still here!". Odtlej velja šala, da tisto podjetje, ki na tak način opozarja javnost, da še miga, očitno crkuje. Betamax je dokončno poginil štiri leta kasneje in Sony je že septembra 1988 izdelal prvi snemalnik na VHS.
Tehnična zanimivost: VHS zmore le 200 linij, S-VHS pa dvakrat toliko. A slednji format se nikoli ni uveljavil, zato je snemanje z analognimi videorekorderji v hudo mizerni ločljivosti.

Primer videorekorderja na kasete betamax. V ZDA ga baje prenekdo uporablja še vedno.

Desetletna razdeljenost trga in medenje uporabnikov je bila izkušnja za industrijo, ki se je odrazila na končni enotnosti nekaj let kasneje, ko so polagali temelje za nov optični disk. O tem par strani naprej v članku o modrih žarkih.
Omeniti velja, da je Sony po drugi plati zmagal na področju kompaktnih kasetk. Četudi je bil JVCjeva manjša različica VHS-C (in kasneje S-VHS-C) z nastavkom berljiva v klasičnih videorekorderjih, je prevladala Sonyjeva tehnologija video8, ki je pozneje postala HI8 ter D8.
Še ena zanimivost izhaja iz zgodnjega obdobja videorekorderjev. Takoj po izdaji betamaxa sta studia Universal in Walt Disney tožila Sony zaradi omogočanja neavtoriziranega snemanja. V odmevnem sodnem postopku, ki je trajal več let in ga je končalo šele vrhovno sodišče, je bilo odločeno, da je delanje posnetkov za domačo rabo dovoljeno v skladu z doktrino svoboščin iz prvega amandmaja, znanim pod izrazom 'fair use'. Sklep je bil pomemben kasnejši precedens, celo v zgodnjih tožbah zavoljo spletnega dolpobiranja.

Hištorija vizije objavljeno: Joker 154
maj 2006


sorodni članki