Revija Joker - Plastično zapravljanje

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Plastično zapravljanje
...
Internet je največje nakupovalno mesto, kjer najdeš sleherno zamisljivo bedarijo. Dostikrat čujem, da ljudje pri ogledovanju spletnih trgovin vzdihujejo, češ, kaj vse se 'tam' dobi, pri nas pa ne. Kako zaplankano razmišljanje. Vse, kar je 'tam', je v največ dveh tednih tudi pri nas. Razen par čudaških štacun, ki Slovenijo štejejo med afriške države z dragoni, večina prodajaln pošlje na sončno stran Alp vse, kar si Kranjec zaželi: turd twister, repliko Vaderjevega svetlobnega meča, originalno sacherjevo torto ali malega karatejčka brez kimona. Le en pogoj je: plačevanje je možno le s kreditno kartico. Dobršen del Jokerjevega odjemalstva plastiko ima in mu nje raba ni tuja. Ta artikl pa LordFebo prvenstveno namenja onim, ki se jim to zdi še nedosegljiv privilegij.

Pred rafalom zvedavosti bom par besed namenil izrazoslovju in zgodovini. Imenovanje plastičnega denarja smo uporabniki posplošili, saj vsaki plačilni kartici pravimo 'kreditna', kar pa navadno ni pravilno. Strokovna terminologija namreč tako označuje le one, ki nam, kot ime pove, nudijo kredit. Klasični mastercard ga denimo ne, le odlog plačila, zato se uradno kliče 'debetna kartica'. Tretja sorta je bančna kartica (maestro), ki je vezana neposredno na stanje na bančnem računu, s katerega je odtegljaj pri nakupu takoj
šen. Prave kreditnice, ki dejansko omogočajo obročno odplačevanje, so vse Dinersove ploščice, posebna kreditna visa in posebni posojilni mastercard, vendar takega pufanja slovenski uporabniki ne uporabljamo pretirano. V ZDA je po drugi plati večina prebivalcev na kartičnem računu dolgoročno pošteno zadolžena. In ne samo na enem, saj imajo tam čuda kartičevja in nosilci licenc se orenk grebejo za komitente. Zgolj v Severni Ameriki gre letni promet prek plastike v bilijone dolarjev (to je število z dvanajstimi ničlami) in par odstotkov provizije, kolikor pobere banka oziroma izdajatelj, je velikanski denar.

V domišljijski obliki je besedno zvezo 'kreditna kartica' in ves plačilni koncept prvi uporabil pisatelj Edward Bellamy leta 1887 v utopičnem romanu Looking Backwards, ki opisuje življenje v prihodnosti. Da je bilo njegovo videnje resnično vizionarsko, so v prvi polovici prejšnjega stoletja potrdile nekatere ameriške bencinske in hotelske verige, ki so svojim strankam omogočile brezgotovinsko poravnavo računov s kovinskimi karticami z vgraviranimi podatki imetnika. Toda za prvo splošno razširjeno in neodvisno kartično znamko velja diners, ki ga je leta 1950 ustanovil Frank McNamara s še dvema somišljenikoma. Sprva je šlo za ozek klub trgovskih potnikov, ki so lahko na kredo obedovali s svojimi klienti v ducatu njujoriških restavracijah, že ob koncu leta pa se je članstvo povzpelo na 20.000 in število prodajnih mest na tisoč. Osem let kasneje sta uspehu sledili firma American Express z istoimensko ploščico in Bank of America z americard, ki je kasneje visa postala. Mastercard je izšel iz leta 1966 izdanega mastercharga.

Plastično zapravljanje objavljeno: Joker 159
oktober 2006