Revija Joker - Deska ne udari nazaj

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Deska ne udari nazaj
Deska ne udari nazaj
...
Piše: Sun Jeti, ki ga trinajstletnice v osaški plesni šoli poznajo kot Kita Muhira.

“Zdaj jih boš pa dobil po pički!”
Razboriti neznanci pred mano niso videti nič kaj prijazni. Besen skin, togoten rovtar, čefur v šuškavcu in umazan klošar se mi režijo v brk, vsak s krepelom v rokah. Težili so kelnarci in sem se vmešal, kot bi se vsak pošten občan. Zdaj so jezni kot orangutani, ki so zavohali volhki mošus samice in se pripravili na kavs, nakar jih je nekdo zmotil. Da samica cmiha v kotu z modrico in napol strganim modrcem, drekov malopridnih seveda ne moti.
Samozadostno se nasmehnem – kot Bruce Willis v Umri pokončno, s pridihom Drnovškovega trpečega stiskanja ustnic za efekt – in krenem. Skin, očitno vodja hecne klape, faše strelohiter direkt v goltanec, da izbulji oči in pade na kolena. Ostali postanejo, zaskrbljeni, ker se žrtev ne vede po pričakovanjih. Pavza zadostuje, da nažgem rovtarja v jajca, istočasno pa prstnično dregnem klošarja v oko, da od bolečine živalsko zatuli. Čefur je brez klape nemočen, zato odvrže čakijo in steče proti vratom. Leteča krigla piva ga trofi naravnost v lobanjo, da pade in si na podboju izbije pozlačene čekane. Odsekan kolenček v skinov pomodreli obraz poskrbi, da gorostas dokončno pade in obleži, medtem ko ostala cmihata med ogorki ter politim šnopsom.
“Kdo je zdaj pička, a?”
Pomagam natakarici na noge. Preplašeno, a hvaležno me gleda od spodaj navzgor in ropota s trepalnicami. Nocoj bo še veselo ...

Lepa fajterska pravljica, ka-li? Če bi bilo tako preprosto rihtati krivico, ne bi nucali policajev, še stripovskih superjunakov in feministk ne. Realnost je taka, da bi se zgodilo tisto, kar je srdita banda nepridipravov napovedala junaku štorijice: nalomili bi ga kot deviško trsje, iz njegovih gonad naredili priročno mošnjo za zdravilno zel in njegove nohte uporabili kot trzalice za igranje kitare.
Toda v glavi vsakdanježa se situacija prelevi v opisano. Kako to? Čislani psihiaterski par Možganko Bučič in Brihta Pametnjakovič (poročena štiri leta, brez otrok, ker so glasni) bi povedal, da smo ljudje pač nagnjeni k temu, da stvari vidimo tako, kot nam pašejo. Sam nisem iz tega foha, bolj bi se kvalificiral v kader iz Scrubs. A ipak bi si upal postaviti ljubljenčkasto teorijo, ki pravi: dandanes gornji scenarij v bučah nastane avtomatično, saj smo od rosnih nog podvrženi medijskemu izkrivljanju pretepaške resničnosti. Na televiziji, v filmih, igrah in knjigah ter celo v muziki rulja suva, buta, mlati in premaguje lopove kot za stavo, rutinersko se delijo krožne zaušnice s podplati ter se brez težav prenaša udarce, ki bi sicer zravnali s tlemi manjši nebotičnik. Folk se iz navdušenja nad potezami Bruslija in random joškač vpisuje v tečaje borilnih veščin, da bi znal zbijat širom vukojebin, nakar na ulici oponaša prigode iz favoritnega naslova. Polnočno dretje “Žane, pazi ledja!” okrog Maksija in izvajanje čelnih v kandelabre na Lentu med polglasnim grčanjem “MRBR!” nista posebnost.
Čudno to ni. Ljudje itak težko krotimo živalske nagone, povrhu pa kot kulturni potomci starih Grkov in Rimljanov živimo v civilizaciji, ki slavi prvake ter rada prireja simulacije borbe. Kajpak bi lahko v raziskavi zaljubljenosti v borilne spektakle segli do tja, ko sta se praljudaka ruvala za najbolj kosmato babo, khm, do tedaj, ko so bile borbe sestavni del verskih obredov. Dokazano je na primer, da so Sumerci tepež gojili 7000 let pred našim štetjem. A nekje je treba začeti in dobra odskočna deska so olimpijske igre ter gladiatorski spopadi.

Kaj je samuraj, kaj nindža in kaj katana? Berite v naslednji Kobri!

Deska ne udari nazaj objavljeno: Joker 164
marec 2007


sorodni članki