Revija Joker - Težka mašinerija

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Težka mašinerija

Novi zarod
Super robot je prišel nedolgo za tistim, ko je Tetsuvan Atomu razturil na televiziji v obliki risanke. Pisalo se je leto 1972 in v knjigarnah & papirnicah se je pojavi­la nova manga, naslovljena Mazinger Z (ma = demon, jin = bog), ki je brž anime postala. Mazinger Z je bil velikanski robot
iz posebne snovi, ki ga sile dobrega uporabljajo za boj proti hudobnim kovinkotom dr. Pek­la. Šofiral ga je preprost mladenič Kabuto Kodži, ki je z navezo svoje srčnosti in robotove silovitosti reševal svet pred vedno večjimi nevarnostmi. Najstniki so se zlahka poistovetili s Kodžijem, ki je hladni kovini dodal človeško dimenzijo, tako kot je bil leta pred njim Astro Boy najprej deček ter šele nato robo­tej. Brutalni raztur, ki ga je konzerva povzročala, je v srcih bralcev in gledalcev itak naletel na odobravanje, saj so se lahko poistovetili s tehnološkim čudesom, od katerega je bila odvisna prihodnost dobrih ljudi. Pri tem so imeli v možganih neizbrisne podobe kul­tne megazverine Godzile iz 1954, ki jih je pripravila na kiklopskost. Zelo važno pa je, da tedaj na Ja­ponskem ni bilo ničesar podobnega Mazingerju, saj so bili roboti dotihmal upodabljani kot samozavedajoča ali napol zavedajoča se bitja, pogosto pod nadzorom ljudeka v rosnih letih z da­l­jinskim upravljalni­kom v dla­neh. Nasprotno je Kodži svojega Mazingerja vo­zil, kot bi upravljal tank, avtomobil ali letalo. Ni treba opi­sovati, kako je to spodbodlo domišljijo otrok, ki hočejo privzeto up­ravljati z vsem, kar se premika.

Bržda je bil Mazinger Z v osemdesetih na spo­re­du italijanskih TV-pos­taj, ki smo jih Primorci sp­remljali z versko vz­hi­če­nostjo.

Mazinger Z, ki je čez dobrih deset let v cenzurirani risankasti obliki do­s­pel v Ameriko kot Tranzor Z (izvirni ani­me je vseboval dosti scen masovnega uni­če­nja, sadizma in konkretnih na­migov na seks), je ustvaril histerijo, ki se ni raz­kadila vse do danes. V razbeljenem vetru njegovega uspeha so vž­ga­le šte­vilne superrobotske mangasto-ani­­mejske serije, kot so Mobile Suit Gun­dam (1979), Super Dimensional Fortress Ma­c­ross (1982), Voltron (1984), Neon Genesis Evan­ge­lion (1995) in, da, Transformers (1984),
če naš­te­jem le par najbolj znanih. V taisti okvir spada tudi Slo­ven­cem bolj znani robotejski univerzum BattleTech, ki te­melji na istoimenski strateški namizni igri iz štiriin­­osemdesetega in iz katerega je izšla se­­­rija računalniških simulacij Mech­wa­rrior (in skopirani Sierrin Earthsiege). Uf, koli­ko ur smo pre­­­bili za Mechwarriorjem 2: 31st Century Combat, troj­ko in Ven­ge­a­n­ce!
Do 1977. je bilo televizijsko-papirnih robotskih serij na Ja­ponskem dva­najst, sredi osemdesetih pa so štele že več kot štirideset primerkov. Vse po vrsti so širile izvirno temo super robotov, ki se borijo pro­ti zlu, kakršnokoli to že je – najraje seveda v obliki rivals­kih mašin, da je veliko po­ka­lo in se smodilo. Tokijci so bili nanje povsem nori in so še vedno. A glavni razlog za njihov uspeh ni filozo­f­sko odzvanjanje duha časa in ljudskih želja, tem­več nekaj bolj konkretnega in posvetnega: navezanost na igrače. Smernico je položil že Mazinger Z, ki je bil sam po sebi vi­de­ti kot narisana igrača – in je ka­ko­pak to postal. Dobro, robotske fi­­gurice so bile na Japonskem prisotne že prej, vendar jih je bilo malo, bile so slabe kva­litete, cenene in v glavnem na­menjene izvozu. Mazin­ger Z je bil tisti, ki je trend preobrnil, in sicer zahvaljujoč podjetju Po­py, ki je leta 1974 razkrilo na­prednega fizičnega roboteja. Dvanajst centi­met­rov visoki Mazinger je bil ulit iz trde cin­ko­ve zlitine, bil je razkošno pobarvan in je imel tako plastične iz­strelke kot raketne pesti. Se­ve­­da je pomagalo, da ga je iz­delovalec oglaševal, češ da je narejen iz fantazijske zlitine čo­kogin, iz katere je bil Ma­zin­ger Z v mangi. Itak, da ni bil, ampak figurinice so šle za med in odtihmal je bi­la malodane vsaka robotska serija, naj­si je šlo za mango ali anime, povezana s tem, da se je v štacunah znašel kup ust­re­z­nih ig­rač. Še več, kra­­va­tar­s­ki premetenci so jih radi lansirali šele po­tem, ko so bi­li za­do­voljni z di­zaj­nom bojnih ro­potuljic za v bej­bi centre.

Gundam je eden najbolj dolgoživih, zapletenih, spe­k­takularnih in odvrtkastih japonskih superrobotskih nizov. Lastnik Bandai ga fura kot pravo industrijo v malem.

Velikan Bandai je prijem do po­polnosti razvil z Gun­da­­m­om, ki je na Japonskem ne­kaj takega kot tod okoli Vojna zvezd – kompleksna, zrela in epska saga o dob­rem in zlem, ka­tere izvirni fani so zdaj odrasli pobje in navdušenje pre­našajo na svoje otroke, serija pa je v mar­ke­tinškem smislu podlaga za tr­žen­je čuda robe, med katero pred­­nja­čijo akcijske figure. Ena redkih izjem je biblični Evangelion, ki si ga niso zamislili kot ladjo za proda­jo igrač, marveč je to prišlo kasneje. To­­da prišlo je vsee­no, kajti kot vemo, je ce­kin ustvarjalne svo­­bode gin.

Težka mašinerija objavljeno: Joker 169
avgust 2007