Revija Joker - Težka mašinerija

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Težka mašinerija

Zavita pot do Transformerjev
Igračkarska plat industrije super robotov je tako šla z roko v roki s stripi in risan­ka­mi. Dejstvo pa je, da jo je po za­ni­mi­­vosti marsikdaj presegla, saj je na trgu vladala grlorezna kon­­kurenca, ki ni bila od včeraj. Navdušenje nad vsem meha­nič­nim je Japoncem lastno že dolgo in ga je moč slediti najmanj do pre­loma pred­prej­šnjega v prejšnje stoletje,

Valkyrie je domoval v Mac­ro­ssu, a se je po krava­tar­skih mahinacijah prese­lil med transformerje.
ko so na festivalih gle­­dalce navduševali karakuriji, za­p­le­te­ne avto­ma­ti­zi­rane lutke, ki so jih poganjali urini mehanizmi. Da si privlekel pozornost kupca, si moral izg­runtati nekaj res nenavadnega, nakar so sovragi to enostavno sko­pirali in te zaklali z lastno katano.
Firma Popy je s trdo ulitim cinkastim Mazingerjem Z že res naredila darmar in si zagotovila prednost nad prej aktualnimi godzilastimi pošastki iz mehke plastike ter gume. A konkurenti v obliki podjetij Bullmark, Clover in Takatoku so prežali, posnemali, parirali. Zahtevnost trga je bila gonilo napredka in če je Popy na­redil korak z ulitimi kovinskimi roboti, je bila naslednji krik mode pozornost, po­s­­večena ­podrobnostim. Več detajlov kot je imela ig­rača, bolj verjetno je bilo, da bo postala hit – to pa zato, ker so zmerom bolj zapleteni scenariji pred ekran in strip privlekli zahtevnejše gledalstvo. Otroke so dopolnili in marsikdaj zam­enjali najstniki, ki so bili sitnejši in jih je bilo treba h ku­povanju figuric privleči, saj denar pri njih iz žepov ni padal sam od sebe. Nakar je bilo treba upo­š­te­vati še tuji, ameriški trg, ka­mor so Osačani fan­ta­zij­ske robotske ig­ra­če jeli izvažati v sedemdesetih in ki se je takisto razvadil.
Da bi ostali v poslu, so izdelovalci besno dodajali elemente in rezbarili vedno bolj pod­rob­ne kalupe, dokler niso pri Takatoku Toys leta 1982 izgotovili nas­lednje prelomnice: robota, ki je spremenil obliko. To je bil Valkyrie iz televizijske serije Macross, ki je bil na videz letalo, podobno F-14, a je posedoval sposobnost, da se z obračanjem sestavnih delov transformira v roboteja in nazaj. Kaj­pak si mu mo­ral pri tem pomagati, saj servo motorji niso bili ravno vsakdanji. Valkira sicer ni bila prva obliko spreminjajoča robotska igrača, bila pa je prva, ki ji je levitev uspelo izvesti, ne da bi žrtovala realis­tič­nost katerekoli oblike. Bila je orjaška uspešnica, saj so jih naredili več kot 1,27 milijona, žal pa ni zagotovila pre­živetja firme. Vsled prejšnjih dolgov je Takatoku zgodaj 1984. potonil in proizvodnjo oddal rivalu Bandaiju, ki se je lotil klamfanja lastnih inačic Valkire. Eno od njih je licenciral firmi Takara, ki je bila tesno po­ve­zana z zahodnim igračarskim velikanom Hasbrom, in ji s tem dovolil, da jo uporabi kot del nabora robotov Transfor­merjev ...

Fasin univerzum BattleTech, v katerem bivajo 3D simulacije Mechwarrior, se je rodil kot namizna igra, iz katere so potem izšli špili, knjige in igrače. Škoda za zaton, saj je bilo izročilo nadvse podrobno.

Takara ni domače ime, vendar je njena preteklost zanimiva; posebej zato, ker razvoj njihovih igrač pripelje do Tran­­sformerjev. V sedemdesetih je Takara zas­lo­vela z domačimi verzijami ameriških vojaških lutk G.I. Joe, ki jim je bilo moč zamenjavati ude in so bile razpoznavne po prosojni koži ter mehanski notranjosti iz sijočega kroma. 'Henšin cyborgs' (pre
oblikujoči se kiborgi), kot so jim rekli, so botrovali nastanku serije Microman, ki ni bila nič dr­ugega kot miniaturna verzija henšin kiborgov, iz te pa je nastal še bolj popu­la­ren niz Magnemo. (Ja, vem, dosti podatkov, ampak potrpite, Optimus Prime je tik za vogalom.) Toda Micromani oziroma Micronauti, ki so jim rekli v Ame­ri­ki, so se med ca­ro­vanjem Magnema razvijali dalje in leta 1980 so jih za­čeli proizvajati v še manjši obliki, ki so ji rekli Diaclone. Figurice v njej so bile velike le dva centimetra in pol in same po sebi niso bi­le baš vznemirljive, ven­dar jih Takara niti ni prodajala kot take. Namesto tega so predstavljali samo pilote za večje robote ter vozila – to je bil prijem, ki izvira še iz Ma­zin­ger­ja Z, v katerega je Kabuto Kodži uletaval s svojo leb­de­čo furalico. Kma­­lu so ti na­bori igrač rodili alternativno linijo, Diaclone Car Ro­bot. To je bila škvadra ne­velikih robotskih bojevni­kov, ki so se – pod vplivom uspeha Valkire – le­vi­li v presenetljivo realis­tične športne avtomobile, to­vor­njake in letala. Ta­karin zahodni družabnik Hasbro je Diaclone Car Ro­bote leta 1984 poslal na zahodni trg pod imenom Transformers in z njimi požel orjaški uspeh.

Težka mašinerija objavljeno: Joker 169
avgust 2007