Revija Joker - Velike bitke: srednji vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: srednji vek
...
S cepanico na rami in culo suhih češpelj se v umazanijo srednjega veka poda oproda LordFebo.

Rimski general Scipio je ob padcu Kartagine modro dejal, da imajo narodi življenje in da bodo slejkoprej prišli na vrsto tudi Rimljani. Takrat, torej leta 147 pred našim štetjem, je bil Rim še daleč od svoje zadnje ure, kajti naslednjih dvesto petdeset let se je imperij zgolj debelil. Za časa Trajana (117) je segal od Perzijskega zaliva na vzhodu do Španije na zahodu in od Škotske na severu do Egipta na jugu. Toda črni oblaki so se začeli zgrinjati kmalu zatem, kajti ravno uspeh Rima je povzročil tudi njegov zlom. Prva težava je bila razsežnost države in neprestani boji za oblast. Zato je cesar Teodozij v letu 375 razdelil ozemlje na dva dela, na zahodni in vzhodni del. Slednji je imel za glavno mesto Bizanc, poznejši Konstantinopel in današnji Istanbul. A ta poteza veličastne države ni rešila pred pogubo. Mrak je nad mesto Rim

Karel Veliki je za nekaj časa razjasnil nebo nad srednjo Evropo.
dokončno padel v četrtem in petem stoletju, ko so ga pričeli z vseh strani stiskati vdori preseljujočih se madžarskih plemen (Hunov) in Germanov (Gotov, Vandalov, Langobardov). Zadnjega cesarja zahodnega dela, Romula Avgustula, so lastni vojaki odstavili leta 476. To sploh ni bilo čudno, saj je bil cesar zgolj lutka, večina rimske vojske pa je bila itak germanska. Za kralja ozemlja se je oklical germanski vojskovodja Odoaker.
Zavladala je vsesplošna anarhija in kulturna ter gospodarska stagnacija. Pisati je znalo le malo ljudi, stare rimske ceste so razpadle, od veličastnih mest in utrdb so ostale zgolj razvaline. Vse prvine antike - zakoni, umetnost, človeške vrline - so bile pozabljene. Evropa je padla v temni vek, v katerem so luč nosili le benediktinski menihi, ki so po samostanih pridno prevajali in prepisovali pobožne spise. To obdobje se za nekaj časa prekinilo z nastopom Karla Velikega, sina frankovskega kralja Pipina Malega. Karla je papež Leon III. na Božič leta 800 okronal za novega cesarja zahoda. Tako imenovano Sveto rimsko cesarstvo je trajalo vse do Avstroogrske (zadnji sveti rimski cesar je bil Franc II., vnuk Marije Terezije). Da je bil Karel Veliki dejansko eden največjih srednjeveških kraljev, pove ime, s katerim označujemo čas njegove vladavine: karolinška renesansa. Iz osrednje Evrope mu je resnično uspelo pregnati mrak z oživitvijo civilizacije in učenosti. V navezi s Karlom velja omeniti izvor Hitlerjevega poimenovanja svojega ozemlja: Tretji rajh. S tem je cikal na tretje kraljestvo, tretje poenotenje Evrope, za Rimom in Karlom Velikim.
Odločilno vlogo pri razvoju ljudstev in v ključnih dogodkih srednjega veka je odigrala vera (kot bom povedal kasneje, ne samo krščanstvo). Pokristjanjevanje se je začelo praktično takoj po Jezusovi smrti. Apostol Pavel in ostali misijonarji so za ceno lastnih življenj odlično opravljali svoj posel, saj so Jezusovi nauki kmalu osvojili Malo Azijo, Grčijo in Rim. Slednji je kristjane sprva preganjal, leta 380 pa je Teodozij krščanstvo priznal kot uradno vero cesarstva. S tem pa je religija dobila dve širitveni središči, Rim (uradni cerkveni jezik je bil latinščina) in Konstatinopel (grščina). Prvotno sta se obe cerkvi razumeli in skušali nesoglasja uskladiti s sedmimi srečanji (ekumenski koncili). Vse do devetega stoletja je vzhod priznaval prvenstvo Rimu, a nasprotja so se kopičila in tiha vojna je dosegla višek, ko je papež leta 1054 izobčil carigrajskega patriarha. Kot zanimivost velja omeniti, da so bila sporna področja med cerkvama precej banalne narave: vse od semantičnih odstopanj pri raznih prevodih in razlagah do kreganja, če se pri evharistiji uporablja kvašen ali nekvašen kruh. Tako se je 'enotno' krščanstvo razcepilo na rimskokatoliško in pravoslavno (ortodoksno) vero. Ena ima sedež v Rimu in jo vodi papež, druga v Carigradu in ji predsedujejo patriarhi različnih držav.
Po sedmem stoletju se je v igro vključila še ena vera: islam. Ta je pričela spričo svoje napadalnosti hudo ogrožati Evropo, tako z vhoda kot z zahoda. Domala v istem času so se na severu začeli vpadi Normanov, ki so bili sprva nasilni in razdiralni. Le malokdo ve, da so prišli Vikingi in druge normanske horde celo v Sredozemlje in Afriko. Vendar Hogarji in Eriki 'omikani' Evropi dolgoročno niso škodili, saj so se hitro stopili s staroselci. Še največ gorja so Normani prizadejali Angliji, kamor so prišli s francoskega severa, po njih imenovanega Normandija. Gledali ste Robina Hooda in tamkaj je lepo vidno normansko oblastniško vedenje do revnejših 'staroselcev', Anglov in Sasov.
V začetku drugega tisočletja se je preseljevanje narodov nehalo in celo Slovani smo našli svoje mesto pod solncem. Povodenj islama se je ustavila na obronkih Evrope in papeževa moč je pričela strmo naraščati. Starocelinski vladarji so tako zopet našli čas, da so se pričeli bosti med seboj. Stotine nasledstvenih bojev, nemalo velikih bitk, desetletne vojne in redni obiski črne smrti so v naslednjih stoletjih hudo zdesetkali prebivalstvo (kuga leta 1340 naj bi pokosila vsakega četrtega človečka). Življenje je bilo vse prej kot rožnato, zato je bil skrajni čas za vseljudski preporod. Prišla je renesansa z novimi pogledi na stvarnost in človeka ter nebo nad Evropo se je zjasnilo...

Na žalost pa je bila škoda že storjena. O antičnih bitkah, ki sem jih orisal v prejšnji številki, so na dolgo in široko pisali grški in rimski zgodovinarji, saj je bilo to njihovo delo. Zgodnje srednjeveško dogajanje pa je zavito v tak mrak, v kakršnem je bila Evropa. Rulja je bila praviloma od prvega do zadnjega nepismena in glede na to, da so bili državni aparati povsem v razsulu, je bilo utopično upati, da bo kdo dogodke zapisoval in shranjeval. Seveda v grobem vemo, kaj se je dogajalo, a vseeno manjka antičnih fines, izmišljenih ali resničnih, ki so iz suhoparnih podatkov naredile zanimivo zgodbo. To je tudi razlog, da so bitke same v dotičnem članku skromno opisane in sem zato več poudarka namenil ozadju.
 

Velike bitke: srednji vek objavljeno: Joker 92
2001

poglavja članka:

Uvod