Revija Joker - Ognjene palice

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Ognjene palice

Sekirica v glavi
Človek pozna orožje, odkar je pogruntal, da je luknja v nasprotnikovi glavi večja, če ga useka s kamnom kot s pestjo. Prav tako mu je hitro postalo jasno, da je bolje, če sovražnika rukneš z razdalje, kjer si zanj nedosegljiv. Manj boli. Ena slovitih staroveških uporab mehanskega pripomočka je trenutek, ko je David Go­ljatu napravil lobotomijo s kamnom, vrženim s pračo. Ta je še danes improvizirano orožje palestinskih pro­testnikov. Rimski legionarji so nosili metalni kopji (pi­lum), frankovskim vojakom pa so za pasom čepe­le metalne snete sekirice, franciske. Omenimo še tri bolj eksotična krepela daljavne vrste. Prvo je avstralski bu­merang, ki se v nasprotju s splošnim pre­pri­čanjem ponavadi ne vrne k metalcu. Sikhovski me­tal­ni prstan čakram so lučali z vrtenjem na palcu, med­tem ko so južnoameriško bolo – na vrv pritrjene tri krogle – zasukali in zalučali, da se je vrv zapletla ok­oli plena.
Lok in samostrel sta že strelni in ne metalni orožji, semkaj pa spada tudi pihalnik. Prvi lok izvira s konca zgodnje kamene dobe pred 35.000 leti in je naj­sta­rej­še strelno orožje, dočim prve omembe samostrela spadajo na Kitajsko in v antično Grčijo par stoletij pred Kristusom. Zgodovina loka je pestra in zanimiva, z mnogo različnimi vrstami od vsepovsod. Mongo­­li so uporabljali kompozitne loke iz več materialov, da so bila orožja majhna in so jih lahko uporabljali s konjskih hrbtov. Na drugem koncu sveta je raztural sloviti angleški dolgi lok, ki je bil visok približno toliko kot človek in je bil izdelan zelo preprosto, iz enega sa­mega kosa tisovine. Če nisi nosil oklepa, te je pre­pik­nil na 250 metrih, samostrel pa je nesel še dobrih sto metrov dlje, toda proti oklepljenim tarčam

Dober lok ni edini pogoj za si­muliranje Robina Hooda. Ključna je tudi kvaliteta puščic, ki morajo biti ravno prav prožne.
sta bila učin­kovita šele precej pod stotimi metri. Lok je zah­te­val dokaj močnega in izvežbanega strelca, ki je mo­ral med sopihanjem ob napenjanju tetive ciljati v režo med oklepnimi ploščami pod pazduho ... saj ne, to znajo samo vilini. Urjenje lokostrelca je trajalo me­se­ce, izvedenca z lokom pa leta, medtem ko so sa­mo­strele mogli upo­rab­ljati tudi šib­kej­ši in neiz­ku­še­nejši vojaki. Ampak izvež­ban dolgolokar je mogel cilj zasuti s skorajda petkrat več puš­či­ca­mi v danem času kot borec s sa­mostrelom. Na kon­cu je zma­govalca odlo­ča­la smotr­nost uporabe in po zaslugi dejstva, da so Angleži zma­go­vali, Francozi pa bolj ma­lo, ima dolgi lok večji slo­ves.
Toda puščice so bile še kar nenatančno in šibko orožje, ko je šlo za potrebo po pre­magovanju nasprotnika. Vr­sta lokostrelcev je boj ponavadi začela na čelu in nas­protnika gostoljubno spreje­la s ploho strelic, a ni imela mož­nosti, da bi sama pre­ma­gala discipliniranega nasprotnika. Zato so jo mo­ra­li strelci podurhati za regularno pehoto z bridkimi sabljicami, kakor hitro se je sovražnik približal. Po­vrhu so lokostrelci nosili le okoli sedemdeset puščic in so bili zaradi lažjega streljanja neoklepljeni. Moč, doseg in natančnost, ki bi prinesla premoč strelnega nad hladnim orožjem, je omogočil šele tehnološki na­p­redek v kemiji. Na vrhuncu vladavine loka je v labo­ratorijih alkimistov in duhov­ni­kov v samostanih tako že pokalo in gorelo. Prišel je smodnik.

Ognjene palice objavljeno: Joker 178
maj 2008


sorodni članki