Revija Joker - Črna jadra, bela smrt

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Črna jadra, bela smrt


Drakarji s severja
Da bi vse ne bilo tako mirno, so od osmega do enajstega stoletja poskrbeli Vikingi. Ta beseda v resnici pomeni morskega roparja, četudi imamo danes o Vikingih drugačno mnenje. Ena prvih vikinških legend govori o švedski plemkinji Alwidi, ki je v petem stoletju odklonila poroko z možem, ki ji ga je izbral oče, in se raje podala ropat na morje. Alwida velja za prvo piratko, a njena slava ni dolgo trajala, saj jo je premagal ravno nesojeni izbranec. Ko je ugotovila, da je pravi dec, se je navsezadnje le poročila z njim. Kot ženska ni bila izjema: med pirati je bilo veliko pripadnic 'nežnejšega' spola, ponavadi celo plemkinj.
No, Vikingi kot narod gotovo niso bili zarobljenci. Poznali so vodovod, imeli so zelo razvito mitologijo, prav tako pa veljajo za eno prvih pravih demokracij (sicer niso imeli pravih volitev, ampak občna zborovanja, med katerimi je najbolj znan tisti v Birki). Za razliko od Grkov so pri njih v procesih odločanja sodelovale tudi ženske. To pravico so si izborile predvsem zato, ker dedcev večinoma ni bilo doma: moški so svojo polnoletnost dokazali z lastno ladjo in prvim plenom. Vikingi so prepluli večino takrat znanega sveta, odkrili Islandijo in Grenlandijo ter se potikali celo po Kanadi. Pravijo tudi, da sta imeni Islandija in Grenlandija potegavščini Erika Rdečega. Na Islandiji (dobesedno: ledena dežela) je namreč postavil svojo postojanko in ji dal neprijetno ime, da bi se je druge ladje ogibale in se raje napotile na Grenlandijo (dobesedno: zelena dežela), ki je bila v resnici velikanska zaplata ledu. Prav tako so prodirali globoko v notranjost Evrope, sklepali zavezništva z Rusi, se družili z Bolgari, trgovali v Bagdadu in se vozarili po Sredozemlju. Vikingi niso samo ropali, ampak predvsem trgovali. Njihove značilne ladje, drakarji, še danes veljajo za ladjarski dosežek. Ponavadi so napadali obalna mest

Hitri in aerodinamični drakarji so, svoji lepoti navkljub med prebivalci obalnih mest zbujali strah.
a, jih premagali in jim potem naložili visoke davščine, marsikje pa so se tudi za stalno naselili (recimo angleški York, francoska Normandija in kijevska država v Rusiji). Eden največjih razlogov za zaton Vikingov naj bi bila ravno njihova prehitra širitev in posledično asimilacija v druge kulture, še posebej pa pokristjanjevanje. Glede na to, da je zaradi Vikingov najbolj trpela katoliška Cerkev - njihove priljubljene tarče so bile cerkve in samostani, kjer je bilo dragotin na pretek - ni nič čudnega, da je Cerkev stremela za tem, da si jih podjarmi. Za konec vikinške dobe štejemo spopad v Angliji leta 1066, ko jo je zavzel Viljem Osvajalec in s tem postavil temelje normanski vladavini nad anglosaksonskim in kasneje keltskim prebivalstvom. Viljem že izvira iz Normandije, zato se ni več štel za Vikinga, ampak Normana.

Črna jadra, bela smrt objavljeno: Joker 98
2001