Revija Joker - Dobrodošli na neverjetnih travnikih

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Dobrodošli na neverjetnih travnikih

Drugačen Vegas
Howard Hughes, ki je zadnja leta življenja preživel v Nikaragvi in na Bahamih, je kljub svoji naivni igri monopolija Las Vegasu vseeno močno koristil. Mesto, ki je bilo poprej v lasti mafije, je pridobilo na kredibilnosti in opozorilo nase resne investitorje ter korporacije. Dodatno je k temu pripomogla krajinska zakonodaja, ki je po novem omogočila igralniško licenco delnišk­im družbam. Wall Street je naposled prišel v nevadsko Sodomo in mesto ni več potrebovalo gangsterjev. Ig­ralniška inšpekcija ja začela resneje opravljati svoje delo in sestavila tako imenovano Črno knjigo, popis patronov, ki niso imeli vstopa v kazinoje. Poleg goljufov je bila na spisku večina mafijcev.

Scorsesejev film Casino pripoveduje resnično zgodbo o zatonu mafijskega Vegasa. De Nirov lik Ace Rothstein, ki vodi namišljen kazino Tangiers, je izdelan po Franku Rosenthalu, ki so ga čikaški šefi dali za krmilo Stardusta. Tudi Nicky Santoro, ki ga je odigral izvrstni Joe Pesci, ima za podlago zaresnega Tonyja Spitora, ki so ga naposled v resnici pretepenega zagrebli na nekem koruznem polju.

V istem času se je na prizorišču pojavil nov podjetni milijarder, še živeči Kirk Kerkonian, tedajšnji lastnik studia Metro-Goldwyn-Mayer. Poskrbel je za nepozaben prvi vtis: kupil je hotel Bonanza in njegovo ru­še­nje leta 1972 spremenil v javni spektakel s seks simbo­lom Raquel Welch na sprožilniku. Na parceli je nato postavil takrat največji hotel na svetu, prvi MGM Grand. (Ne gre ga mešati z obstoječim istoimenskim kompleksom.)
A kljub novim, prepoznavnim imenom, kot so bili MGM, Hilton in Sheraton, se je za Las Vegas pričelo slabo obdobje. Mafija je bila kratkomalo boljši upravitelj. Turisti povra

Las Vegas je edini kraj, kjer se ne gradi, da bo trajalo večno. Stavbe neprestano padajo in dajejo prostor novim, lepšim in dražjim. Kjer je bil The Sands, je zdaj Venetian, Wynn stoji na mestu Desert Inna, Dunes je umaknil Bellagiu ...
tniki so dali dobro primerjavo: kazinoji pod prejšnjimi lastniki so bili kot domače italijanske kuhinje v primerjavi z brezosebnimi tovarniškimi menzami. Velike družbe niso poznale Vegasu lastnega poslovnega modela, ki je opravičeval izgubo dolo­če­nih oddelkov z izkupičkom srečelovišč, temveč so že­lele profit na vsakem sektorju. Že sredi sedemdesetih je bilo vzdušje opazno drugačno, tako na ulici kot med zaposlenimi, čemur je sledila še odmevna dvotedens­ka stavka kuhinjskega sindikata.
Vendar so se črni oblaki nad Nevado komaj pričeli zbirati. Pravi udarec je Vegas dobil leta 1976, ko je izgubil ekskluzivnost, saj je država New Jersey v iskanju dodatnega prihodka uzakonila igralništvo v Atlantic Cityju. Ta je bil za razliko od tekmeca sredi gosto poseljene vz­hodne obale, dobrih 150 kilometrov iz New Yorka. Ni čudno, da je le nekaj deset tamkajšnjih kazinojev ob koncu desetletja privabilo več kot trideset milijov ig­ralcev na leto, dvakrat več od Las Vegasa. Slednjega obisk je pričel celo nazadovati. Nato je zagorel MGM Grand (1980) in požar s 85 žrtvami in več sto ranjenimi velja za zdaleč največjo nesrečo v mestu. In kot da to ne bi bil dovoljšen udarec za turizem, je v za­četku osemdesetih nastopila recesija, ki je odtegnila veliko mehiških, arabskih ter daljnjeazijskih petičnih gostov. Vse je kazalo, da so zlati časi Travnikov mimo in da se je razvoj ustavil.

Dobrodošli na neverjetnih travnikih objavljeno: Joker 187
februar 2009