Revija Joker - Črnobeli mikrobiti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Črnobeli mikrobiti
Črnobeli mikrobiti
...
UroŠ vam razkrije smešno plat zgodovine računalništva.

Kaj za vraga sploh je računalnik? Nekaterim rabi kot delovni pripomoček, drugi ga brijejo na nemogoče frekvence, tretji z njim cele dneve nabijajo Quake. Ali kaj podobnega. Imamo pa tudi ljudi, ki računalnike načrtujejo, programirajo, jih servisirajo, se, skratka, z njimi poklicno ubadajo. Ti ljudje vedo povedati, da so celo sodobni računalniki neumne naprave. Znajo zelo hitro šteti, ampak to je bolj ali manj tudi vse, kar počnejo. Tovrstnih strojev je bilo skozi zgodovino kar precej. Štetje je bilo namreč temelj vsake civilizacije.
Verjemite, da se ta računalniško-internetni cirkus ni začel z Billom Gatesom. Korenine računalnikov segajo precej dlje, v čas, ko prebivalci stare celine še nismo poznali noža in vilic. Smo pa zato znali šteti. Ne le zvezd in kamnov, marveč tudi dneve. Eden starejših pripomočkov za štetje dni je Stonehenge, ki so ga postavili okrog leta 2800 pred našim štetjem. Nikomur sicer ni jasno, kako je prabritancem uspelo na kup zvleči tiste orjaške kamne, vsi pa se strinjajo, da je bilo z njimi moč izdelati enostaven koledar. Kaj kmalu so se šteti naučili tudi naši poševnooki sosedje. A ne le to. Ker so bili odlični trgovci, so kojci pogruntali, kako seštevati, odštevati, množiti in deliti. Približno leta 1100 pred našim štetjem se jim je računanje na prste tako priskutilo, da so iznašli suan-pan, prvi računski pripomoček. Suan-pan se je zaradi razvejanih trgovskih poti razširil po vsem svetu. Rusi mu pravijo sčoti, medtem ko smo mu zahodnjaki pod vplivom antične Grčije in Rima nadeli bolj zvonko ime: abakus. Čeprav lahko abak uporabljamo zgolj kot pripomoček pri računanju, je to mukotrpno opravilo z njim precej hitrejše. Ruske branjevke ga s pridom uporabljajo še dandanes.
Naslednjih dva tisoč let se na področju strojnega računanja ni zgodilo nič pretresljivega. Nekje okrog leta 1614 je škotski matematik John Napier pogruntal, kaj so logaritmi, in izdelal prve računske tablice. Le slabih deset let pozneje je Anglež William Oughtred uporabil Napierjeve logaritme pri svojem briljantnem izumu: logaritmičnem računalu. To je - tako kot abak - zgolj pripomoček za računanje, vendar je z njim moč izvajati ogromno operacij:

1622: Logaritmično računalo je bilo pred tristo petdesetimi leti nekaj takega, kot je dandanes kalkulator.
kvadriranje, računanje kotnih funkcij in še bi lahko naštevali. Naslednjih tristo let so ga navdušeno uporabljali tako matematiki kot fiziki in ni vrag, da si tudi tvoj fotr ne bi znal z njim napovedati letošnje dohodnine. Prvi mehanski kalkulator se je rodil leta 1642. Takrat je Blaise Pascal izdelal čarobno skrinjico, imenovano pascaline. Pascaline je znal seštevati in odštevati ter s ponavljanjem obeh postopkov celo množiti in deliti šestmestna desetiška števila. A čeprav imamo računalničarji Pascala tako v čislih, da smo po njem poimenovali celo enega od sodobnih programskih jezikov, mož ni bil ravno brezmadežni izumitelj. Zamisel za svoj pascaline je pobral iz tisoč šeststo let starega

1642: Pascaline Pascaline naj bi bil prvi računski stroj, čeprav ga niso nikoli množično uporabljali. Njegova zobata kolesa so se namreč vse prerada zatikala.
načrta za števec prevožene razdalje, uporabljenega v Aleksandriji. Pravzaprav še danes ni jasno, kdo je zasnoval prvi mehanski računalnik. Pascala naj bi prehitel Leonardo da Vinci, vendar pa slednji svojega stroja ni nikoli izdelal. Ohranili so se le načrti. Kakorkoli že, leta 1673 je Gottfried von Leibniz dokončal svojo, precej bolj napredno inačico računskega stroja. Njegova stvaritev je obdelovala dvanajstmestna desetiška števila in je znala izvajati vse štiri osnovne računske operacije. Vidite jo lahko v muzeju v Munchnu.
Vsi doslej našteti stro

1801: Jacquardovi tkalski stroji z vzorci, shranjenimi na naluknjanem papirju, so povzročili prvi val tehnofobije.
ji so znali le računati, ne pa tudi izvajati v pomnilnik zapisanih programov, zato jim ne moremo reči računalniki. Prvi zametek računalnika - čeprav to sploh ni bil - se je pojavil leta 1728 v Franciji. Modri mož po priimku Falcon je takrat izdelal prvi programabilni stroj za... tkanje blaga! Sliši se za lase privlečeno, a po Falconovem stroju so se zgledovali celo računalniki šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Te programabilne statve so v blago tkale različne vzorce, shranjene na naluknjanih lesenih deščicah. Če se je tkalec odločil za drug vzorec, je zamenjal le deščico s 'programom', ne pa vsega stroja. Falconovi stroji so kmalu postali tako priljubljeni, da so tkalci pričeli stavkati, češ, stroj nam odžira delovna mesta! Tehnofobija torej sploh ni nova stvar. Tkalci so okrog leta 1800 znova skočili v zrak, to pot na račun Jacquardovega tkalskega str

1840: Grofica Ada Augusta Lovelace ni bila le vzorni primerek angleške modre krvi, ampak tudi prva računalniška programerka.
oja, ki je imel vzorce shranjene na papirju, drugače pa je bil precej podoben Falconovemu.
Med leti 1820 in 1830 se je za nadaljnji razvoj računalništva zgodilo veliko pomembnih stvari, toda vse so zrasle na zelniku enega samega človeka. Leta 1822 je angleški matematik Charles Babbage zgradil tako imenovani diferenčni stroj za računanje logaritmov. Naslednjih pet let ga je zavzeto uporabljal, izračunal logaritme v obsegu od ena do 108000 in jih tudi objavil. Izum ga je tako prevzel, da je hotel zgraditi še en, izboljšani diferenčni stroj, vendar mu je angleška vlada odtegnila obljubljeni denar za izvedbo. Vmes je seveda vztrajno tuhtal, kako bi z enim samim strojem rešil čimveč matematičnih problemov, in izdelal načrt za tako imenovani analitični stroj. Analitični stroj naj bi bil orjaški mehanizem na parni pogon, ki ima dve razpoznavni lastnosti današnjih računalnikov: izvajalno enoto (procesor) in pomnilnik. Ker naj bi bili vsi sestavni deli mehanski, je Babbage predvidel, da bi dokončani analitični stroj meril približno toliko kot nogometno igrišče. Tudi tega stroja ni nikoli izdelal, pa še načrti zanj se niso ohranili. Na srečo je Babbageva družica, grofica Ada Augusta Lovelace, objavila nadroben opis te megalomanske ideje in zanjo celo napisala nekaj poskusnih programov. Da, prvi programer je bila ženska! Računalničarji smo ji dolžno spoštovanje izkazali tako, da smo po njej poimenovali programski jezik, ado. Ade resda ne uporabljajo več, je pa temelj, na katerem so gradili poznejši jeziki.

Črnobeli mikrobiti objavljeno: Joker 100
2001

poglavja članka:

Uvod