Revija Joker - Črnobeli mikrobiti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Črnobeli mikrobiti

Feritni pomnilnik je omogočil izdelavo cenejših računalnikov ne samo za vladne, ampak tudi za poslovne potrebe. IBM je že slabi dve leti po tej iznajdbi predstavil svoj računalnik IBM/701, ki pa ni nikoli ugledal množične proizvodnje. Kupci so morali počakati do leta 1955, ko je na trg prišel prvi komercialni računalnik: IBM/704. 704 je bil sicer zajeten stroj, namenjen poslovnim potrebam velikih podjetij, vendar so pri IBMu z njim počeli še nekaj bolj zanimivega. Nanj so priključili televizijski zaslon, na katerega je znal 704 risati računalniško generirano sliko. V nasprotju z dandanašnjo grafiko, ki temelji na točkah oziroma pikslih, so takrat risali s črtami. Programerji so si predstavljali, da bi računalnik na zaslon izpisoval podatke tako, kot jih človek piše na papir: s peresom. 704 je pomemben tudi zato, ker so na njem razvili prvi višjenivojski programski jezik: fortran (FORmula TRANslator).
Ko so v šestdesetih letih integrirana vezja postala del vsakdanjika, je računalništvo začelo napredovati z velikimi koraki. Takratni stroji so bili v primerjavi z današnjimi pravi dinozavri, a imeli so vse sodobne sestavne dele: izvajalno enoto, pomnilnik, tiskalnik, trdi disk in magnetni trak. Manjkal jim je le še zaslon. Najuspešnejši med njimi je bil IBM/360, ki so ga o

1956: Nikar ne mislite, da je poligonska grafika nova stvar. Že IBM/704 je znal takole risati črte na zaslon.
belodanili leta 1964. Namenjen je bil obdelavi podatkov v velikih podjetjih in IBM je z njim v nekaj letih pokril kar sedemdeset odstotkov trga. Res, to so bila zlata leta Velikega modrega. Kljub precejšnjem napredku glede na starejši IBM/704 so tristošestdesetko še vedno programirali z naluknjanimi karticami. Prostor na trdem disku je bil namreč preveč dragocen; nanj so shranjevali zgolj podatke. Na vsaki kartici je bil en samcat strojni ukaz. Ker poslovni programi niso bili ravno kratki (od petsto do dva tisoč kartic), je bil ključni del sistema sortirnik 360, ki je znal premešane kartice razporediti po naraščajočem vrstnem redu. Zajetni paketi kartic so izmozganim programerjem namreč zelo radi padali iz rok. V tem času se je rodil Moorov zakon, ki pravi takole: moč računalnikov se podvoji vsakih osemnajst mesecev.
Že eno leto po predstavitvi IBMove tristošestdesetke se je pokazalo, da Moore ni bil iz trte izvit. Akademiki so skakali od navdušenja, saj so jim pri Digital Equipment Corporation ponudili dokaj poceni, a še vedno zmogljiv miniračunalnik PDP-7. To je najbrž najpomembnejši računalniški stroj v zgodovini, saj je Dennis Ritchie na njem razvil programski jezik C, za tem pa še večuporabniški operacijski sistem Multix. Iz DECovih obratov je kasneje prišel še en miniračunalnik, imenovan PDP-11. PDP-11 je bil, tako kot njegov predhodnik, namenjen akademski srenji. Kupovale so ga predvsem fakultete, dočim je poslovni svet še vedno prisegal na IBMe. PDP-11 ni bil nič manj pomemben od svojega predhodnika. Na njem se je namreč rodil Unix, celo dandanes standardni operacijski sistem za vse računalnike. A še bolj zanimivo je dejstvo, da si je z enim od prvih PDP-11 pričel izkušnje nabirati takrat še ne polnoletni Bill Gates.
Koncem šestdesetih let je ameriška Silicijeva dolina res postajala vse bolj silicijska, tako v tehnološkem kot v komercialnem smislu. Leta 1968 je skupinica inženirjev z Andyjem Groovom na čelu zapustila tovarno Fairchild in ustanovila lastno podjetje, Intel. Intel se je leta 1971 globoko vtisnil v podobo širokopotrošnega računalništva, saj mu je uspelo izdelati prvi mikroprocesor na svetu. A kaj mikroprocesor sploh je? Do sedemdesetih let so bile procesorji (izvajalne enote) sestavljeni iz procesorskih plošč. Na vsaki plošči je bilo nešteto integriranih vezij, tranzistorjev, kondenzatorjev in uporov. Intelu je uspelo vse te plošče združiti na eno samo silicijevo rezino. Ker je bil dobljeni procesor izredno majhen, so mu nadeli pomenljivo ime: mikroprocesor. Intel je svojo prvo stonogo krstil za 4004, kar naj bi označevalo, da je procesor štiribiten. V 4004 je bilo dva tisoč tristo tranzistorjev. Za primerjavo: današnji Intelovi pentiumi 4 jih imajo okrog štirideset milijonov. Le leto kasneje so v Intelovem laboratoriju dokončali izboljšano osembitno inačico 8008, ki jo je podjetje Zilog izdelovalo pod imenom Z-80. Z-80 je bil poceni in hkrati dovolj zmogljiv, da so ga številna podjetja (denimo Atari in Sinclair) na začetku osemdesetih uporabila kot osnovo za hišne računalnike. Med najbolj znanimi sta ZX-81 in spectrum.
Čeprav leta 1974 še ni bilo računalnika z mikroprocesorjem, se Intel ni ustavil. Na trg je izvrgel močno izboljšani 8008 s pet tisoč tranzistorji. Intelov 4004 so prvič uporabili šele leta 197

1975: Verjeli ali ne, takle je bil prvi mikroračunalnik. Brez tipkovnice in zaslona, ampak ljudje so ga vseeno kupovali.
5. Takrat je podjetje MITS na prodajne police poslalo svoj mikroračunalnik, altair 8800. Altair je imel dvesto šestinpetdeset bajtov pomnilnika, ki ga je bilo moč s posebno ploščo razširiti na 4096 bajtov. Ni imel ne zaslona, ne tipkovnice, ne medija za shranjevanje programov. Programirali so ga zgolj s premikanjem stikal na krmilni plošči. Uporabniki so zanj morali odšteti pičlih štiristo ameriških zelencev, a kljub temu je bila prodaja altairja izredno slaba. Vsaj dokler dva nadebudna hekerja nista zanj napisala BASICa. BASIC je višjenivojski programski jezik, ki se ga je otročje lahko naučiti. Prodaja altairja je poskočila do neba, dvojica hekerjev pa je ustanovila lastno podjetje. Ta dva najstnika sta bila Paul Allen in Bill Gates, medtem ko se je tvrdki reklo Microsoft. Le leto pozneje je Steve Jobs postavil na noge tovarno Apple, ki je hitro postala glavni proizvajalec mikroračunalnikov v ZDA. Apple je zrasel dobesedno iz garaže, v kateri sta Jobs in Wozniak izdelovala sestavne dele za računalnik apple I in jih uporabnikom razpošiljala po pošti. Koncept sestavi-si-sam se je ohranil vse do drugega appla. Sredi osemdesetih let ga je nadomestil macintosh, prvi računalnik z miško in grafičnim uporabniškim vmesnikom.
Trg mikroračunalnikov je postajal čedalje močnejši, zato so morali vanj, hočeš-nočeš, poseči tudi pri IBMu. Ker pa na tem področju niso imeli izkušenj, so navezali stike z Intelom in Microsoftom. Pri Intelu naj bi zanje sestavili strojno, pri Microsoftu programsko opremo. Sledile so številne prigode in nezgode, a vse skupaj se je srečno končalo. Leta 1983 je trojica predstavila PC/XT, prvi zaresni osebni računalnik. XT je bil sicer okoren in drag stroj, ampak to poslovnih uporabnikov ni preveč motilo. Imel je šestnajstbitni mikroprocesor 8086 z delovnim taktom 4,77 megaherca in vsaj 128 kilobajtov pomnilnika, razširljivega na 640 kilobajtov. Eden od Intelovih inženirjev je nekoč izjavil, da programi nikoli ne bodo uporabljali več kot 640 kilobajtov pomnilnika. Osebni računalnik (PC, personal computer) se je hitro razvijal. Že leta 1984 je dobil izboljšan Intelov procesor 80286, slabe štiri leta zatem pa še dvaintridesetbitni 80386. Vzporedno o se večale tudi diskovne in pomnilniške zmogljivosti. Največji prelomnici sta se zgodili v devetdesetih letih. Microsoft je takrat predstavil Okna 3.0, ki so jih uporabniki dobesedno razgrabili, Linus Torvalds pa je začel graditi Linux, prvi zastonjski operacijski sistem.

Črnobeli mikrobiti objavljeno: Joker 100
2001

poglavja članka:

Uvod