Revija Joker - Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije
...
Zdaj, ko je izšel Guitar Hero: Metallica, Sneti dobi odličen povod, da spiše vedež o svoji omiljeni vrsti glasbe, težkem metalu. Ob pisanju tako nažiga razne tovrstne bende, da ima na koncu spraskana sluhovoda, nategnjen vrat in za večno naprej pomaknjen skalp.

Ne spomnim se natanko, kdaj sem slišal svoj prvi metalski komad. Nemara me je z njim radio blagoslovil že v zibki, ko me je videl, kako se trzajoč otresam meksikajnarskih trubačev, Džoa Maračiča Makija, Marjana Smodeta, brkiča Kovača in podobnih slo-yu smeti, ki so zaznamovala sedemdeseta ter osemdeseta. Vem pa, kakšen je bil občutek, ko mi je bobniče prvič zatresel Master of Puppets. Ob izidu tega kultnega albuma Metallice leta 1986 sem bil star kakih trinajst let, istoimenski komad in njegove spremljevalce pa sem malo kasneje poslušal s pras­ketajočih piratskih kaset z zjebanim trakom in klo­šar­sko umazano gobico na spodnji strani. Me je brigalo? Prav nič. Kar je drvelo, brizgalo in pršelo iz Gospodarja lutk, me je namreč čisto prevzelo. Šlo je za primalno energijo, za neposreden, grob, čist jezik, ki je skozi nažigajoče kitare, gromovite bobne in zdaj kričanje, zdaj renčanje glasilk utelesil tisto, kar se mi je podilo po glavi. Dal je obliko frustracijam ob tem, da me sošolke niso jebale pet posto, da so bili sošolci zvečine kreteni, da je bila komunikacija s starci na nivoju orangutanov v džungli, da so imeli kolegi fensi bajtice, mi pa njivo in sekret na štrbunk, da je Jugoslavija, ki se je rodila v Jajcu, šla zlagoma v kurac in da je bil svet na splošno v riti. Stvari, zaradi katerih bi komu na cesti najraje spustil čelno ali nekam spizdil, samo kaj, ko v tistem kotlu rudars­kem nisi mogel nikamor. In potem zaslišim: "Master ... master ... where's the dreams that I've been after ... master ... you promised only lieeees ..." To je bilo to!!! Divja želja po osvoboditvi iz norišnice, brezkompromisen napad na okolje, ki je hotelo borgovsko asi­milacijo, ki se ni oziralo na testosterona polne mlad­ce, posedajoče po šolah in gnijoče po barih, namesto da bi se dokazovali v lovu, bitkah ter posteljah. Jebeš to. Dobro sem vedel, kaj je narobe s hinav­s­ko, pokvarjeno družbo, s prepucavanjem za keš, z izkoriščanjem šibkejših. Potreboval sem le heavy metal, da mi je dal vrišč potrditve. Najprej Metallica, potem drugi, ki so pod enako zastavo rjoveli o tej in drugih temah - Iron Maiden, Slayer, Judas Priest, Venom, Lemmy, Sepultura, Pantera. Novi zaprise­ženi metalec je bil rojen. A le eden iz širne, vsesvetovne vojske.

Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije objavljeno: Joker 190
maj 2009