Revija Joker - Hecanje oči, varanje možganov

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Hecanje oči, varanje možganov

Rojstvo iluzije
Zanimivo je, da vsi komercialno uspešni sistemi za 3D temeljijo na dobrih 170 let starih ugotovitvah Charlesa Wheatstona. Ta nadvse fini in nadvse angleški znanstvenik je razložil pojav, ki je že stoletja poprej begal velike ume, med njimi tudi gospoda da Vin­cija. Namreč to, da naši očesi nimata enakega pogleda na svet. Ker sta razmaknjeni za nekaj centimet­rov, okolico vsako opazuje iz lastnega kota, kar bot­ruje horizontalni zamaknjenosti predmetov - s tujko dis­pariteti. No, to bržkone veste, saj ste kot otrok zabili nemalo časa z izmeničnim prekrivanjem očes in čudenjem nad tem, da se slika 'premika'. Ali pa sem bil samo jaz čuden paglavec?
Kako torej, da vodoravne zamaknjenosti ni opaziti med normalnim obojeučnim srepenjem? Krivec so naši možgani, ki sliki združijo v eno, trirazsežno. Rav­no to je srčika Wheatstonovih ugotovitev. Čeravno pri grajenju našega okna v svet sodelujejo tudi drugi pojavi in čutila, je razmaknjenost glavni razlog za ob­čutek globine. In še pomembneje, zlahka jo je moč poustvariti z mediji, ki so sicer dvodimenzionalni.

S takimi stereoskopi se je ljudstvo zabavalo kon­cem predprejšnjega stoletja. Stereograme so ted­aj risali, pozneje pa jih fotkali s posebnimi kamerami.

Teorijo je dokazal kar sam Charles. Monokel in čaj je odložil za dovolj dolgo, da je ustvaril napravico z imenom stereoskop, skozi katero je gledal posebej pripravljene kartice s testnimi vzorci. Nanje je vzporedno nanesel na videz identični sličici, ki pa sta bili malenkost razmaknjeni glede na svoji središčni točki. Nato je s stereoskopom vsako oko prisilil v gledanje svoje podobe in pri tem opazoval globinski učinek. Čim večji kot je bil vodoravni razmik med narisanimi trikotniki in krogci, tem bliže so delovali. In obratno: predmeti z malenkostno dispariteto so se zdeli najbolj oddaljeni.
Od teh začetnih korakov do prvega vala navdušenja nad tridejem ni minilo dolgo. Okoli ideje je čez noč vzcvetela pravcata industrija stereo sličic in različnih priprav za njih bolščanje. Na kartice so printali vse mogoče, od tihožitij in pokrajinskih fotk do porednih deklet, ki so nespodobno kazala bedra. Pravzaprav bi lahko rekli, da je za viktorijanski bum tretje dimenzije v največji meri kriva prav erotika, ki jo je doba tako zatirala. Do selitve hotnic v tretjo dimenzijo so stereoskopi ždeli predvsem na razstavah, v inštitutih in labo­ratorijih, nato pa so se preselili v gostilne in premožnejše domove. Nič drugače ni danes, ko nove tehnologije med prvimi uporabljajo pornjakarji. Mimogrede, kartice s stereo sličicami so še vedno v rabi, in sicer pri očesnih zdravnikih, ki z njimi ugotavljajo nezmožnost globinskega zaznavanja, strabizem in slične bolezni.

Gospodar pogleda s sličicami na kartonskih dis­kih je ena prepoznavnejših naprav za globinsko zrtje. Naprodaj je še danes, a predvsem kot igrača.

Hecanje oči, varanje možganov objavljeno: Joker 194
september 2009